www.kosarkarski-trenerji.com

Untitled Document

Untitled Document

17.12.2013


INTERVJU Z JANEZOM DRVARIČEM, KI JE IN ŠE VEDNO V SLOVENSKI KOŠARKI PUŠČA VELIK PEČAT

Za vami je bogata košarkarska kariera. Bili ste trener v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji. Delovali ste na Košarkarski zvezi Slovenije (KZS) in nekdanje Jugoslavije (KSJ).  Bili  ste selektor in trener slovenskih in reprezentanc nekdanje skupne države. Delovali ste kot direktor reprezentanc  Slovenije in bili vodja mlajših kategorij pri Union Olimpiji, kjer ste sedaj svetovalec  mladinskega pogona. Ob tem pa ste še FIBA inštruktor in predavatelj na trenerskih tečajih FIBA Europe Coaching Certifikate. Ste tudi predsednik Komisije za košarko mladih in član Strokovnega sveta KZS ter član Izvršnega odbora Združenja košarkarskih trenerjev Slovenije. Ko se danes zazrete v preteklost, v kateri funkciji ste se počutili najbolj domače, kaj je bilo tisto, kar vas je najbolj zaznamovalo, katera vloga je bila tista, za katero ste čutili da je prava.

Dovolite mi, da preden odgovorim na vaše vprašanje, na kratko predstavim kako je potekala moja trenersko pot, ki  sem jo začel leta 1971 kot trener pionirjev ljubljanske Ilirije. Že prvo sezono smo postali podprvaki, drugo pa prvaki Slovenji. Po končanem študiju na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani (današnja Fakulteta za šport), sem se leta 1972 zaposlil kot trener-inštruktor na Košarkarski zvezi Slovenije KZS, kjer sem  selekcioniral, treniral in vodil mlade perspektivne igralce v okviru reprezentanc Slovenije, strokovno pripravljal in vodil košarkarske tabore KZS, bil v strokovno pomoč slovenskim košarkarskim klubom…
Leta 1974 sem bil prvič trener kadetske in mladinske reprezentance nekdanje Jugoslavije (SFRJ). S kadetsko reprezentanco smo bil leta 1975 na Evropskem prvenstvu tretji, z mladinsko reprezentanco pa istega leta na Balkanskem prvenstvu prvi. Mladinsko reprezentanco nekdanje skupne države sem vodil še na Balkanskem prvenstvu leta 1881. Bili smo prvi. Selektor in trener kadetsko reprezentanco SFRJ pa sem bil še na dveh Evropskih prvenstvih. Leta 1987 smo bili evropski prvaki, dve leti kasneje pa evropski podprvaki.
V novembru 1988 sem vodil mlado reprezentanco SFRJ na turnejo po ZDA, ker smo igrali sedem tekem z močnimi univerzitetnimi košarkarskimi ekipami.  
Seveda sem deloval tudi v članski košarki. Bil sem glavni trener petih moških članskih ekip naslednjih klubov: Slovan, Olimpija, Cibona Zagreb, Pordenone in Jadran Trst. S Slovanom smo igrali vidno vlogo v 1. B zvezni ligi SFRJ, bili pa smo tudi trikrat pokalni prvaki Slovenije (1980, 1981 in 1982). Ponosen sem na rezultat, ki smo ga v sezoni 1986/87 dosegli s Cibono. Bili smo prvaki v tekmovanju Evropski pokal pokalnih zmagovalcev.
Leta 1983 sem vodil člansko reprezentanco SFRJ in to na Balkanskem prvenstvu, kjer smo bili prvi in za tem še na Mediteranskih igrah, kjer smo v finalu premagali takratnega evropskega prvaka Italijo.
Leta 1993 mi je pripadla čast, da sem bil selektor in trener članske reprezentance Slovenije na dodatnih kvalifikacijah za EP, na Sredozemskih igrah in na Evropskem prvenstvu.
Odgovor na vaše vprašanje pa je naslednji: najbolje sem se počutil, ko sem delal z mladimi košarkarji. To je bilo tisto, kar me je, vsaj po mojem mnenju, najbolj zaznamovalo in to je bila vloga za katero sem čutil, da je zame prava.

Delovali ste v sosednji Italiji, kakšna je bistvena razlika med slovenskim klubom in italijanskim klubom, ter seveda v načinu dela.

V Italiji sem deloval v treh klubih. Kot glavni trener članske ekipe in hkrati tudi vodja mladinske pogona sem delal v Pallacanestro Pordenone in v košarkarskem društvu Jadran Trst. Oba kluba sta v mojem mandatu nastopala v nižjem rangu tekmovanja (B in C italijanska liga). Kot pomočnik trenerja-svetovalec (glavni trener je bil Teoman Alibegović) pa sem deloval tudi v košarkarskem klubu Snaidero Udine, ki je takrat nastopal v najvišjem rangu italijanskega prvenstva (A1 liga).
Spoznal sem, da je glavna razlika med navedenimi italijanskimi in slovenskimi klubi, ki jih poznam, v tem da italijanski izvajajo le takšne programe in tekmujejo v tistem rangu tekmovanja, za katere imajo zagotovljene materialne pogoje. Kar se načina dela tiče pa je potrebno poudariti, da v italijanskih klubih delajo zelo dobro z najmlajšimi igralci in igralkami. Delovanje njihovega sistema mini-basket je na zelo visoki kakovostni ravni. Njihovi inštruktorji, kot imenujejo strokovnjake, ki delujejo na področju mini-basketa, so resnično strokovno zelo usposobljeni in izkušeni za delovanje na tem področju.

Glede na to, da predavate na številnih trenerskih seminarjih in tečajih v tujini, s tem spoznavate tudi način dela drugod. Kaj pri tem opažate? V čem smo Slovenci drugačni? V čem je slovenski trener drugačen od recimo italijanskega, srbskega, nemškega?

Slovenski trenerji nismo drugačni od trenerjev v drugih državah. Mnogi naši trenerji so strokovno zelo dobro usposobljeni in izobraženi. Kar nekaj je takšnih, ki so v svojem delu zelo uspešni tako doma kot v tujini. Opažam pa, da na primer v Italiji in tudi drugod, košarkarje mlajših kategorij trenirajo starejši, izkušeni trenerji. Pri nas žal to ni praksa, saj z mladimi pogosto delajo trenerji začetniki, ki še nimajo potrebnih znanj in izkušenj, pa tudi kakšen tak trener, ki ni primeren za delo z mladimi. Takšni trenerji ne morejo učinkovito delovali pri razvijanju mladih igralcev. Moram pa poudariti, da v mladinskih pogonih nekaterih slovenskih klubov uspešno delujejo dobro usposobljeni in izobraženi mladi slovenski trenerji, ki imajo že kar veliko trenerskih izkušenj. To je dobro in pohvalno.

Mnogi slovenski trenerji, razen nekaterih izjem, menijo da v Sloveniji niso ustrezno cenjeni in  spoštovani. Kje vidite razloge za to?

Za ugled slovenskih trenerjev moramo poskrbeti trenerji sami. Tega ne bo storil nihče namesto nas. Ugled moramo graditi na čim boljšem znanju in strokovnosti. Naše ravnanje na treningih in tekmah naj bo takšno, da bomo vzor igralcem in okolju v katerem živimo in delamo. Res je, da smo trenerji nasprotnih ekip na tekmah tekmeci, vendar bi se morali medsebojno spoštovati in ceniti. Morali bi bolj sodelovati in »držati skupaj«, kot je to v primeru srbskih košarkarskih trenerjev. Bolj aktivno bi morali sodelovati in delovati v organih našega Združenja košarkarskih trenerjev Slovenije ter dvigati in varovati ogled le-tega. Sami moramo poskrbeti za dvig naše avtoritete v sredinah v katerih delamo. Kot strokovnjaki moramo imeti odločilno besedo pri odločanju o strokovnih vprašanjih. Biti moramo vodje stroke.

Slovenija premore kar nekaj mladih talentov. Kakšna je po vašem pravilna pot mladega igralca do članske ekipe. V Sloveniji namreč prihaja do dveh ekstremov. Mladi v najboljših slovenskih članskih ekipah še ne dobijo priložnosti, po drugi strani pa v ekipah nižjega ranga, nekatere mlade igralce prezgodaj vključujejo v članska moštva in zato ti mladi pogosto tam »pregorijo«.

V procesu razvijanja mladih nadarjenih igralcev, je prav prehod iz mlajših kategorij v člansko, zelo zahteven postopek. V nobenem primeru ni dobro, če je ta prehod izveden takrat, ko mlad igralec za to še ni fizično, tehnično in mentalno, pripravljen. Zato morajo klubski trenerji (ne agenti!) strokovno oceniti, kdaj je mlad igralec pripravljen, da lahko že trenira s članskimi igralci in v nadaljevanju ali bi lahko morebiti že dobil tudi priložnost za igranje v članski ekipi. Dokler ti pogoji niso izpolnjeni, je prav in bolje, da mlad igralec trenira in igra v mladinskih kategorijah.

Kot svetovalec ste še vedno aktivni v mladinskem pogonu košarkarskega kluba Union Olimpija. Katere so vaše zadolžitve?

Glede na to, da sem že upokojen smo se z vodstvom kluba dogovorili, da bom svetoval trenerjem, ki delajo z mladimi selekcijami kluba. S trenerji sodelujem pri pripravi programom dela, občasno spremljam treninge mladih selekcij, redno pa sem prisoten na domačih tekmah mladincev in kadetov, ki jih potem skupaj s trenerji analiziramo. Skupaj z vodjo mladinskega pogona in vodjo košarkarske šole kluba, pripravljamo in oblikujemo strategijo dela z mladimi igralci kluba …

Zakaj kakovost in uspešnost slovenskih mlajših selekcij, tako klubskih kot reprezentančnih, v zadnjih letih upada in kako bi jo lahko spet dvignili na višjo raven?

Zato je več razlogov. Povzel in navedel bom nekatere iz  letošnjega gradiva Strokovnega sveta KZS »Strnjen pregled in ocena stanja v slovenski košarki«:
zmanjšanje selekcijskega potenciala za košarko;
postopno upadanje motiviranosti otrok in njihovih staršev za ukvarjanje s kakovostno in vrhunsko košarko;
neobjektivne ter z dejanskimi sposobnostmi in potenciali neusklajene aspiracije mladih igralcev in njihovih staršev;
nestrokovno in izključno materialno motivirano ravnanje ter poseganje agentov v načrtovanje in usmerjanje razvoja igralcev;
slabšanje materialnih in organizacijskih pogojev strokovnega dela na klubskem in nacionalnem reprezentančnem nivoju in s tem zmanjšan obseg in kakovost strokovnega dela;
vse močnejša in vse bolj razširjena komercializacija delovanja klubskih košarkarskih šol in izvajanje selekcijskega procesa, ki je zaradi slabih materialnih pogojev ves bolj podvrženo komercialnim zahtevam klubskih vodstev in tudi interesom trenerjev (le-ti so odvisni od komercialne uspešnosti košarkarskih šol);
pomanjkanje ustrezno usposobljenih in izobraženih ter dovolj kakovostnih trenerjev; poslabšanje materialnega in siceršnjega statusa trenerjev …
Za ponoven dvig kakovosti in uspešnosti mladih slovenskih košarkarjev in košarkaric je Strokovni svet KZS pripravil predloge za ukrepanje. Spet bom povzel in navedel le nekatere, ki so zapisani v zgoraj navedenem gradivu:
Ukrepi za povečevaje zanimanja za košarko med otroci ter ukrepi, ki naj prispevajo k večji množičnosti  ter širjenju osnovne selekcijske baze in selekcijskega potenciala;
Ukrepi za izboljšanje kakovosti in strokovnosti izvajanja trenažnega procesa ter usmerjanja in selekcioniranja otrok in mladine v kakovostno in vrhunsko košarko;
Ukrepi za dvig ravni izobraženosti in usposobljenosti strokovnih delavcev oziroma trenerjev ter za povečanje njihovega števila (še zlasti v pionirskih kategorijah) in s tem tudi za izboljšanje kakovosti strokovnega dela in statusa strokovnih delavcev oziroma trenerjev;

Kakšen je vaš nasvet mladim, ki se odločajo za trenerski poklic?

Biti trener mladih ne more in ne sme biti samo poklic. Ko delamo z mladimi na katerem koli področju gre za poslanstvo. Zato tistim, ki se odločajo, da bi postali trenerji mladih svetujem, da najprej dobro premislijo in  sami ocenijo ali imajo osebnostne lastnosti, ki so potrebne za opravljanje tega poslanstva. Predlagam jim, da preberejo knjigo, ki jo je napisal legendarni trener John Wooden z naslovom »Practical Modern Basketball«. Coach Wooden je bil in bo zame kot trenerja vzor. Želel pa, da bi bil vzor čim večjemu številu slovenskih trenerjev. Dr. Brane Dežman je zapisal: »John Wooden je Velik trener in Velika osebnost. Slednje je še danes. Mislim, da bo njegova košarkarska filozofija večna«. Se strinjam.