Sašo Filipovski je letos prevzel poljsko ekipo Zielona Góra in z njo osvojil poljsko prvenstvo, s tem se je tudi v uvrstil v Evroligo. Sicer pa je za 40 letnim slovenskim strategom že bogata kariera. Svoje prve košarkarske korake je naredil na Ježici, kjer je kot igralec z generacijo '74 osvojil vse lovorike mlajših kategorij v Sloveniji. Po končani srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za šport, istočasno pa je tudi začel delovati, kot pomočnik trenerja na Ježici. Sledila je selitev na Olimpijo, kjer je v družbi Toma Mahoriča postal drugi pomočnik Zmagu Sagadinu. Na Olimpiji je delal deset let, od tega šest let kot pomočnik Zmagu Sagadinu, eno leto kot pomočnik Tomu Mahoriču. Sledili sta dve leti na mestu glavnega trenerja članske ekipe Uniona Olimpije, deseto leto treniranja v Union Olimpiji pa je zaključil kot prvi pomočnik Zmaga Sagadina. Sledila je selitev na Poljsko k Turowu, kjer je preživel dve sezoni in pol, nakar sem je preselil v Rusijo k ekipi Rostov oziroma Krasnodar. Nato je svojo trenersko pot nadaljeval kot pomočnik trenerja v slovitem klubu CSKA Moskva iz katerega se je preselil v Virtus iz Rome. V času od 2011 do 2013 je vodil ljubljansko Olimpijo, letos pa se je spet preselil na Poljsko. V tem času je kot trener bil 2x zmagovalec slovenskega Super pokala, 2x zmagovalec slovenskega prvenstva, 2x zmagovalec slovenskega pokala, letos pa je osvojil poljski pokal in ligo. Sašo je zagotovo eden najboljših slovenskih trenerjev, ki je svoje znanje vnovčil tudi v tujini in veseli nas, da si je vzel čas in odgovoril na nekaj vprašanj za našo spletno stran

Uvrstil si se v Evroligo, večina trenerjev o tem le sanja. Je bil to tudi cilj kluba, ko so te postavili na mesto trenerja? Samo finale je bilo dokaj izenačeno. Iz 0:2 ste prišli v neverjetno serijo in na koncu s štirimi zaporednimi zmagami prišli do naslova. Cilj kluba je bil borba za medalje. Po dobrem začetku in seriji zmag so se cilji spremenili. Zadnja dva meseca je bil cilj Evroliga. Finale je bilo zelo izenačeno. Ekipa Turowa je nastopala v Evroligi in imela zelo kakovostne igralce ter dolgo klop. V rednem delu prvenstva smo dosegli enako število točk kot Turow, vendar smo v medsebojnem seštevku bili slabši in zasedli 2. mesto in s tem izgubili prednost domačega igrišča.

Kako se je ekipa po dveh porazih tako neverjetno pobrala?
Po dveh začetnih porazih nam je bilo težko narediti preobrat, vendar v celotni sezoni nismo izgubili tekme na domačem parketu. Verjeli smo v sebe in po prvi zmagi smo prebili led in začutili priložnost. Z veseljem smo jo izkoristili in po izenačenju na 2:2 močno verjeli v uspeh. Tako smo nanizali 4 zaporedne zmage in zelo se veselimo dvojne krone in uvrstitve v Evroligo. Veliko in trdo smo trenirali. Tega so se zavedali igralci in vsi skupaj smo v finalu usmerili vse svoje moči, tako fizične, mentalne in vso energijo v skupno dobro. Vsi so se še bolj podredili ekipi, se še bolje držali dogovorov in povečali sodelovanje tako v napadu, kot v obrambi.

Odigrali ste šest tekem v trinajstih dneh. Ritem, ki ga zdržiš le, če si res vrhunsko pripravljen. Kako imate v klubu poskrbljeno za kondicijski del in kako so zgledali dnevi in treningi med tekmami v finalni seriji?
Vsak posameznik v trenerskem štabu je dal svoj maksimum. Z veseljem sem sodeloval z Coleom Hairstonom, ki je opravil svojo vlogo odlično. Zame je kondicijski trener izredno pomemben, predvsem je pomembno da v sodelovanju s trenerji kontrolira energetsko komponento igralcev in vseskozi skrbi za njihovo pripravljenost in preventivo pred poškodbami.  Bil je prisoten na vsakem treningu. Vsak trening je vseboval nekaj specifične koordinacije, stabilizacije, ravnotežja, hitrosti reakcije itd. ter se dopolnjeval z košarkarskim delom. Prav ta kombinacija različnih vaj in integracija s košarkarskimi elementi je bila zelo dodelana. Veliko smo delali individualno skozi celotno sezono. Fizioterapevti so skrbeli za preventivo in sanacijo mikro poškodb ter regeneracijo.
Finale je bilo zelo naporno, vendar nihče ni govoril o utrujenosti in bolečinah, saj se finala ne igrajo vsak dan. Treningi v finalni seriji so bili kratki, enkrat dnevno z vložkom korekcijskih in regeneracijskih vaj. Posvečali smo se taktični in mentalni pripravi na tekme.

Kaj pa med sezono, pripravljate se na nasprotnika in seveda pripravljate tudi svojo igro. Čemu se bolj posvečate in v kakšnem razmerju je priprava. Čemu dajete več poudarka, kako braniti nasprotnika ali kako ga napadati? Kaj so ključne točke priprave?
Med sezono popravljamo sebe in veliko investiramo vase na vseh bistvenih področjih, od kondicije, tehnike, taktike itd. do kakovosti igre. V večjem obsegu smo se posvečali sebi. Postavili smo si kratkoročne cilje, gledali svoje izvedbe na video analizah in na treningih izpopolnjevali elemente igre. Delali smo na izboljšanju tako svojih prednosti, kot tudi zmanjšanju svojih slabosti.
Jasno je, da smo napadali nasprotnika tam kjer je šibkejši, tako v napadu, kot v obrambi. Vendar napadaš lahko le s tistim, kar imaš.

Imaš tri pomočnike, kondicijskega trenerja, skavting trenerja, fizioterapevta, kako si delite delo? Kako so te sprejeli in kako ti njih?
S svojimi pomočniki sem sodeloval odlično. Pred vsakim treningom smo sestankovali in od vsakega sem pričakoval svoje mnenje o področju, za katerega je odgovoren. Kljub temu, pa so znali »vskočiti« in pomagati tudi izven svojega področja. Tako je kondicijski trener tudi podajal žoge »šuterjem«, ali tudi igral usmerjeno obrambo. Pa tudi pomočnik je znal pomagati v fitnesu ali v dvorani pri kondicijskih vajah. Mislim, da je bistvo teama, da vsak zna in dela svoj posel in da zna po potrebi pomagati sodelavcu.

Kako je, ko prideš v nov klub, dobiš nove sodelavce, kakšen je tvoj pristop do njih in kako se zgradi zaupanje med vami? Delal sem z njimi tako, kot bi želel, da oni delajo z mano. Spoštoval sem jih in spoštoval tudi njihovo različnost. Brez konfliktov pa tudi ni napredka, so izredna priložnost, da se formira dobra ekipa sodelavcev. Velikokrat pa sem se pogovarjal »na 4 oči« in investiral v medsebojne odnose. Moraš zaupati, da lahko kreiraš dobre odnose. Če si izigran, se pa naučiš, da ta človek ni vreden tvojega zaupanja in najdeš takega, ki je vreden tebe.  Zaupanje te lahko naredi boljšega v obeh primerih. Ali ustvariš močne odnose ali pa določeni odpadejo iz tvojega življenja in si najdeš nove ljudi.

Kako zgleda tvoje planiranje meseca, tedna, dneva? Koliko sestankuješ z igralci, koliko s strokovnim štabom?
Planiranje in periodizacija sta odvisni primarno od tekmovalnega koledarja. Na podlagi tekem in njihovega števila, planiramo treninge in nato vsebino, količino in intenzivnost. Nikoli pa ni tako kot si želiš, zato je potrebno veliko prilagajanja. Sam, zelo rad planiram, vendar si vedno puščam tudi prostor za nova ustvarjanja. Zelo rad imam tudi spontanost in nove ideje. Sestankujem toliko, kolikor mislim, da je potrebno. Brez komunikacije pa ni jasnosti. Sestankujem vsak dan. Bolje je potrošiti 15 minut za jasnost kot delati napačno dve uri na treningu.

Kakšni so pogoji za delo v klubu?
Pogoji za delo v klubu so dobri, vedno pa je lahko se boljše. Med sezono velikokrat nismo imeli svoje dvorane in sobe za sestanke. Tudi fitnesa ne moremo koristiti, kadar si želimo. Vendar se ljudje v klubu zelo trudijo in delajo na tem, da bi vsi mi imeli boljše pogoje za delo. Servis za igralce je izredno pomemben. Bolj je za njih poskrbljeno, več svoje energije lahko usmerijo v trening.

V klubu imaš tudi rojaka Walterja Jeklina, ki na poljskem piše zgodbe o uspehu. Kakšno je vajino sodelovanje? Walter Jeklin je na Poljskem zelo cenjen in odlično opravlja svoje delo v klubu. Skrbi za klubski menedžment in ureja odnose znotraj kluba in zunaj kluba. Letos je umiril veliko strasti, rešil veliko problemov, ki jih ni bilo malo. Dober je tudi v kriznem menedžmentu, saj danes ni vse tako, kot si želimo, a pričakovanja ljudi so zelo visoka. Dvignil je klub organizacijsko in vzpostavil boljše profesionalne odnose med ljudmi v klubu ter poskrbel za nove povezave in ugled kluba na Poljskem in v tujini. Odlično sodelujeva in se dopolnjujeva. Pomagava si veliko in prav takšno sodelovanje je vzrok za uspeh v tej sezoni. Zelo veliko je pripomogel k temu, da imam mir pri delu in da se lahko ukvarjam s trenerskim poslom. Hvaležen sem mu za to, kar je naredil.

Ko je konec sezone, se že naslednji dan začnejo priprave na novo. Kakšna je tvoja filozofija pri kadrovanju?
Pred kratkim smo sezono končali in že se pripravljamo na novo. Trenutno potekajo razne finančne analize, strokovne analize, kadrovske itd. Ko bomo vedeli okvirje budžeta za novo sezono, bomo začeli sestavljati ekipo. Pogovori s kandidati že potekajo. Najprej se osredotočamo na poljske igralce, saj je pravilo dveh domačih igralcev na igrišču zelo pomembno.

Opiši nam po kakšnem ključu bi ti gradil ekipo?
Pri izbiri igralcev se osredotočam predvsem na njihov karakter,  košarkarske izkušnje in znanje, poškodbe, ter kako bi sprejeli svojo vlogo v sistemu, zlasti v sodelovanju in odnosu do svojih kolegov.
Od igralcev pričakujem, da se podredijo ekipi, da igrajo primarno za ekipo in iščem takšne, ki lahko veliko pomagajo do boljše igre in uspeha. Jasno, da se sistem  vedno tudi  prilagaja igralcu, saj le igralec, ki se dobro počuti v ekipi lahko da svoj doprinos. Ekipa lahko veliko več doseže kot posameznik sam.

Sodeloval si z Zmagom Sagadinom, ki ti je verjetno dal vrhunsko trenersko osnovo, na kateri si gradil. Kdo so še ljudje, ki so ti dali največ? Koliko in kako se izobražuješ sam? Največ za to kar sem, sta zaslužna moja starša, ki sta me podpirala v lepih in tudi zelo težkih trenutkih življenja. Oče je bil vrhunski vratar v nekdanji Jugoslaviji. Rastel sem kot otrok profesionalnega športnika in ambiciozne, sistematične in zelo disciplinirane mame. Oče je še dan danes trener vratarjev in mnogim je tudi sam pomagal priti do vrha. Fakulteta za šport mi je pomagala ustvariti svoje »predalčke«, v katere sem lahko zlagal vse pridobljeno znanje ter ga integriral z drugimi športi. Zmago Sagadin mi je dal vrhunsko trenersko osnovo. Nikoli ne bom pozabil, kar mi je dal. Z njegovo pomočjo  sem z 28 leti lahko postal trener evroligaške Olimpije.

Učil sem se od mnogih, zelo veliko sem se naučil od vrhunskih igralcev. Hvaležen sem Slavku Trniniću, Dušku Vujoševiću, Bogdanu Tanjeviću in vsem svojim igralcem ter trenerjem, s katerimi sem tekmoval in sodeloval. Tudi svojim pomočnikom. Učim se še danes na vsakem koraku.

Kaj je po tvojem tisto, kar loči povprečnega trenerja od tistih, ki pridejo na najvišji nivo?
Veliko je odličnih trenerjev. Ločimo pa se predvsem po karakterju. Skozi osebnost se filtrira tvoje znanje in njegova uporaba v raznoraznih situacijah.

S posnetka, ki je bil objavljen na spletni strani tvojega kluba se vidi, da obvladaš Poljščino, kako si se znašel na poljskem? Kako si sprejel okolico in okolica tebe? So kakšne posebnosti življenja v tej državi?
Hvaležen sem Poljski za veliko priložnosti postati boljši človek in tudi trener.
Poljska vrata trenerstva nam je odprl Andrej Urlep, ki je izredno zapisan v poljski zgodovini košarke. Ustvaril je ogromno igralcev in nizal uspehe ter predstavljal Poljsko v evroligi.
Mislim, da je potrebno spoštovati kulturo in jezik v kraju kjer deluješ. Zato sem se trudil naučiti  poljski jezik in kljub velikim napakam ga govorim.
Tukaj se počutim zelo dobro. Na tej poti me spremlja življenjska sopotnica Alexandra, ki mi daje podporo k se boljšem delu. Veliko se družimo tudi z družino Walterja Jeklina.
Zielona gora je zelo zeleno mesto. Polno je gozdov, narava je ponekod nedotaknjena. V prostem času uživam v kreacijah narave, berem knjige in družim se z dobrimi ljudmi.

Kako Sašo Filipovski preživlja poletje?
Poletje bom preživel s partnerico in otroci. Veliko se bomo crkljali, pogovarjali in uživali v skupnih trenutkih. Zelo  pogrešam otroke, ki se šolajo v Sloveniji in niso ob meni na Poljskem. Obiskal bom tudi svoje prijatelje. Srečen sem, da jih imam veliko. Užival bom v naših druženjih.
Nadoknadili bomo zamujeno. Seveda ne morem pozabiti na košarko. Gledal bom tekme, analiziral in selekcioniral igralce in se izpopolnjeval.
Slovenija je prelepa dežela. Veliko je se krasnih kreacij narave, ki jih še nisem videl.

Hvala za zelo zanimiv pogovor in obilo sreče v prihodnje.