Jan Bezica, mlad, poln entuziazma in košarkarski delavec v pravem pomenu besede je dobil podajo od Primoža Samarja, ki mu je postavil sledeče vprašanje: »Jan, zanima me, česa vsega bi se v življenju ob vseh košarkarskih aktivnostih, ki jih imaš,  še lotil, če bi imel dan 25 ur?«

Najprej bi se zahvalil Primožu Samarju za lepo podajo. Na njegovo vprašanje, česa bi se lotil če bi dan imel 25 ur, pa lahko odgovorim takole: Verjetno bi to dodatno uro preživel v telovadnici in mojim igralcem omogočil dodaten trening. 

Do nedavnega si še igral, pa kljub temu že skoraj 10 let v trenerskih vodah. Kako si postal trener? Kakšni so bili tvoji začetki? Kdo je bil tvoj mentor?
S trenerstvom sem se začel ukvarjati leta 2005, pri svojih 17 letih. Na svoje treninge sem vedno hodil kakšno uro prej, kjer sem opazoval in sodeloval v košarkarski šoli, ki jo je vodil Boris Završnik. Pomagal sem kadar je potreboval nekoga za demonstracijo določenih vaj.
Vedel sem, da me trenerski poklic veseli, vendar sem se odločil za to smer šele po ogledu pionirske tekme, kjer so naši igrali tekmo z moštvom Olimpije B. Na tej tekmi me je na klop povabil takratni trener naših pionirjev, Aleš Zadravec. Po tekmi nisem dolgo razmišljal in ga poklical in vprašal, če bi lahko sodeloval na treningih kot pomočnik, da se kaj naučim.
Zelo veliko vlogo pri mojem začetku sta tako imela Boris Završnik in Aleš Zadravec.
V prvem letu sem bil tako pomočnik pri pionirski ekipi letnika 1991 in 1992. Nekaj treningov pa sem opravil tudi z najmlajšimi v košarkarski šoli.

Korak za korakom do članov. Začel si na osnovnih šolah, kako si prvič stopil sam pred otroke? Je kakšen poseben trenutek, ki se ga spomniš iz prvega leta tvojega trenerstva? Ko sem prvič stopil pred otroke sem imel kar precej treme, ampak ker sem jih poznal že prej je bilo malenkost lažje. Ne spomnim se kakšnega posebnega trenutka, vem samo da sem prvič užival v tekmi kljub temu, da nisem bil v opremi kot igralec. U12, U14 ena zgodba U16, U18 oz. po novem U17 in U19 druga zgodba. Kakšne so bistvene stvari, ki si jih spremenil v svojem pristopu, ko si prešel iz mlajših na starejše? Zadnji dve sezoni se več posvečam sami analizi tekem in tudi nekaterih treningov. Kar se tiče samega pristopa, sigurno zahtevam več od svojih igralcev, ker so mi skozi leta pokazali, da so sposobni velikega. Imam to srečo, da se vsak dan od svojih igralcev naučim nekaj novega, nekaj dobrega, včasih tudi kaj slabega. Predvsem je več dela z drugimi stvarmi, ki mogoče niso povsem vezane na košarko ampak na njihovo odraščanje, šolo itd.

Ob vsem tem, pa si še igral. Ti je tvoje igranje pomagalo pri trenerskem poslu? So tvoji varovanci navijali zate na tekmah? Imel sem srečo, da sem poleg trenerstva lahko še igral, kar mi je pri samem razumevanju in učenju zelo koristilo. Kot igralec sem se od vsakega trenerja naučil veliko novega in dobrega. Sigurno tudi kaj slabega, kar je povsem razumljivo. Sodeloval sem s trenerji kot so: Tomaž Bernot (od malih nog do prvih korakov v članski ekipi), Bojan Brodnik, Igor Thaler, Dejan Jakara itd. Vsak izmed njih me je veliko naučil kot igralca, trenerja. Moram povedati, da mi je zelo veliko pomenilo vsakič, ko sem na tribuni zagledal kakšnega od svojih igralcev, ki so prišli na člansko tekmo in navijali za našo ekipo. Čutil sem neko odgovornost več, rahlo nervozo, ker sem hotel odigrati vedno po najboljših močeh, da bodo ponosni na svojega trenerja.

Letos prvič tudi trener članov. Kako se znajdeš v tej vlogi? Kaj je največji plus članov?
V svojem klubu imam to srečo, da sem lahko šel s svojimi igralci od selekcije U12 vse do U19, kjer sem trenutno in smo člansko ekipo sestavili iz domačih mladih igralcev iz generacije 1996, 1997, 1998 in mlajših. Sigurno imamo eno najmlajših ekip v 3. SKL. Kot članski trener imam verjetno največji plus v tem, da lahko mlajšim igralcem nudim minute na igrišču, kjer bodo proti starejšim ekipam pridobili še kako potrebne izkušnje za naslednje sezone in njihove kariere.

V zadnjih dveh letih si sodeloval tudi pri reprezentanci U16. Zagotovo lepa izkušnja, kaj bi izpostavil? Najprej bi poudaril, da smo imeli v teh dveh letih z reprezentanco res odlične pogoje za delo. Moj pogled na košarko se je razširil, spremenil, ker sem videl kako vse skupaj poteka na mednarodni sceni in na višjem nivoju. To je bila zame super izkušnja, veliko novega sem se naučil, novih košarkarskih ljudi spoznal. Kaj bi izpostavil? Vse skupaj! Mi ni žal, da sem se odrekel poletju, ker sem pridobil veliko. Kaj ti je v svoji trenerski karieri ostalo najbolj v spominu? Vsaka malenkost mi ostane v spominu. Seveda se vedno rad spomnim zaključnih turnirjev na katerih smo sodelovali in predvsem napete končnice tekem, v katerih smo se znašli. V spominu so mi ostale vse lepe izkušnje in tudi tiste manj lepe oz. dobre iz katerih se poskušam vedno kaj naučiti.

Kako zgleda tvoj delovnik? 
Moj delavnik se začne vsak dan med tednom z individualnim treningom od 7.00 do 8.00. Sledi urejanje terminov treningov in tekem za naše ekipe. Poskušam kar se da hitro zagotoviti za vse tekme zapisnikarsko mizo. Pri tem bi rad pohvalil predvsem vse igralce, ki sodelujejo pri tem. Sledi priprava na treninge, ki sledijo v popoldanskem času. Sam vodim treninga U17 selekcije in v nadaljevanju še U19/članske ekipe. Trikrat na teden pa delam kot trener v košarkarski šoli na OŠ Polje in OŠ Kašelj. Tako, da kar precej časa preživim v dvorani J.
Ni mi žal za nobeno minuto, ki jo preživim v dvorani na treningu, za kar so »krivi« vsi moji igralci, ki v dobrem in v slabem delajo maksimalno zavzeto.

Žogo boš pa podal komu?
Žogo podajam naprej v Grosuplje mojemu prijatelju Petru Hojču. Moje vprašanje njemu je sledeče: Kaj bi počel če se ne bi ukvarjal s trenerskim delom?