Untitled Document

O TEKMOVALNOSTI

Podpora vrhunskim dosežkom je ekipa športnih psihologov, ki športnikom nudi strokovno podporo pri izboljšanju psihološke pripravljenosti in jim s tem omogoča doseganje svojega potenciala. Sestavljajo jo športni psihologi mag. Aleš Vičič, Blaž Zagorc in Andreja Holsedl. Delujejo pod vodstvom mag. Aleša Vičiča, ki ima šestnajst let praktičnih izkušenj na področju športne psihologije. Sodelovali so že z več kot 350 različnimi športniki in trenerji iz več kot 30 športnih panog, od mladinskega do vrhunskega nivoja. Na KZS delujejo kot zunanji strokovni sodelavci. Enkrat mesečno bodo odgovorili na vaša vprašanja. Vse, kar vas zanima nam pošljite na [email protected]

 

9. vprašanje

O TEKMOVALNOSTI

V današnjem prispevku se bomo dotaknili tekmovanj. Ljudje smo tekmovalni, to imamo v sebi, radi zmagujemo, radi se borimo. Tekmovalnost se kot psihološka lastnost pojavi že zelo zgodaj v otroštvu in je prisotna ves čas našega življenja.  Motivi, ki spodbujajo tekmovalnost so lahko različni (npr. primerjava z drugimi, premoč, zmaga, izboljševanje svojih dosežkov, težnja k vrhunskosti …), a najpogosteje govorimo o zunanji motivaciji po premagovanju drugih.

 

Šport in tekmovalnost

Tudi sam šport se v veliki meri povezuje s tekmovalnostjo, še posebej vrhunski seveda, a jasne črte med vrhunskim športom in mladinskim športom nimamo. Tudi zato imamo radi šport - v prvi osebi kot športniki ali pa v drugi osebi -  le kot opazovalci, saj nam pomaga zadovoljiti potrebo po uspehu, ki je ena izmed temeljnih potreb. Želeli smo preveriti na kaj ljudje pomislijo, ko rečemo »šport« in razdelitev prvih asociacij je naše domneve potrdila. Pojmi povezani s tekmovanjem so daleč najpogostejši.

 

Ali smo tekmovalni in kje?

Skratka šport je definitivno eno izmed področij, kjer iščemo uspehe. Kje vse pa sploh želimo biti del uspeha in kaj vse v naši tekmovalnosti počnemo za to? Kje v življenju vse tekmujemo? - Količina prijateljev, čim boljše potovanje, čim višja plača, čim lepši izgled, napredovanje na različnih področjih, čim boljše kuhanje, telesna kondicija, šolski uspeh,  in še bi lahko naštevali. Občasno smo nejevoljni, ko je nekdo tekmovalen na področju, ki se nam zdi nesmiselno (npr. v namiznih igrah), a vsakdo izmed nas ima področje, ki mu je prioritetno in na katerem je tekmovalen, pa se nekomu drugemu le-to morda zdi nesmiselno. Kot vemo pa smo ljudje tudi del najrazličnejših skupin in odnosov in zadovoljni smo, ko zmagujemo / smo dobri v skupinah, ki jim pripadamo (aktivno ali pasivno – npr. le kot navijači prek TV ekrana) in ko so uspešni ljudje, ki so nam blizu oz. so nam pomembni. Saj vsi poznamo občutek, ko naš junak – npr. smučar zmaga ali ko naš klub osvoji prvenstvo. Počutimo se veselo, smo ponosni, kot da je del te zmage naš.  Tako smo velikokrat v svoji tekmovalnosti kot navijači povsem neprepoznavni (v jezi se deremo na svoje junake). Na vsakem področju nam naša pretirana tekmovalnost lahko v določenem trenutku spremeni naše obnašanje, naše prioritete in naše delo.

 

Tekmovalnosti in druge psihološke lastnosti

Je pa naša usmerjenost v doseganje in rezultate povezana z mnogimi psihološkimi lastnostmi in našim razvojem. Visoka storilnostna motivacija in tekmovalnost je za uspešnost v vrhunskem športu nujna. Znano pa je da je prezgodnja tekmovalnost  povezana z zmanjšanjem notranje motivacije v kasnejših obdobjih življenja. V primerih neuspešnosti se ob večji tekmovalnosti lahko pogosteje pojavijo močnejši občutki tesnobe, anksioznosti in depresivnosti. Vse to pa velja za vsa področja, tudi za šport. Prav iz tega razloga so se že davno začele razprave kako postaviti sistem športa, ki bi zadostil obema kriterijema: razvil igralce za vrhunski šport in poskrbel za pozitivno izkušnjo in pojav vseh dokazanih pozitivnih posledic ukvarjanja s športom. Teh je namreč ogromno, a seveda niso samoumevne in potrebno se je zavedati, da čisto vsaka športna izkušnja ne izgradi pozitivne samopodobe, ne zmanjša strahu, ne posrbi za dvig socialnih spretnosti, ne razvije vrednotnega sistema itd.  Ja, šport ima torej več ciljev – ali se pri delu skozi celotno leto zavedamo vseh ali le nekaterih?  

 

Trenerjev vpliv na razvoj tekmovalnosti

Trenerji ste tisti, ki šport prenašate na otroke in ki s svojim vedenjem in s svojo komunikacijo odločilno vplivate na njihovo dojemanje športa, pomen tekmovalnosti itd. Če si vzamemo za primer trenerja Johna (angleško ime zato, da ne bi koga nehote postavili v nelagodno situacijo, saj je primer izmišljen): John je trener ekipe mladih fantov, pravkar je prišel iz fakultete, poln je energije, tudi sam še vedno igra košarko v nižjih ligah in po naravi je tekmovalen. Rad bi s to ekipo zmagoval. Na začetku sezone je to fantom povedal, saj jih je želel motivirati da bodo čim bolje trenirali. Johnu se je med sezono zgodilo, da je eden izmed fantov nehal s treniranjem košarke. Takrat se je John zamislil in ugotovil, da je kar nekaj stvari naredil drugače kot si je zamislil in drugače kot so ga učili. Prej se mu ni zdelo problematično, saj je bil ponosen na to s kakšno željo trenira. Ugotovil je, da je začel izpuščati določene sproščujoče vaje in jih zamenjevati z bolj resnimi košarkarskimi; ugotovil je, da je s fanti vedno manj sproščeno komuniciral; spomnil se je, da fante veliko manj usmerja v njihov napredek in, da za nekatere sploh ne more oceniti koliko so v zadnjih dveh mesecih napredovali; ugotovil je da je v zadnjih govorih poudarjal predanost košarki in nujnost zmage. Njegova ekipa je bila resda uspešna, a za kakšno ceno? Tudi otroci so bili nekaj časa zadovoljni, ker otroci radi tekmujejo, a to zadovoljstvo je kratkoročno, dolgoročno pa se je zgodilo to, da se je šport v glavah njegovih fantov zapisal slabše kot bi on želel in ko je fante vprašal kako so zadovoljni ni dobil takšnih odgovorov kot bi si jih želel. Zgodba je seveda namenoma malce ekstremna, a naj nam služi kot vpogled v to kako hitro in nevede lahko s svojim vedenjem in komunikacijo napačno vplivamo na dolgoročni razvoj

 

V zvezi s tekmovanji je zanimivo omeniti še to, da se v kulturi, kjer se učimo, da je tekmovanje najbolj pomembna stvar, naučimo, da ni dovolj biti dober, treba je biti boljši od drugega. Najslabša posledica vzorca razmišljanja je povezava zmagovanja z dobrim mnenjem o sebi in z zadovoljstvom. Kot posledica tega se pojavlja naslednji fenomen in sicer ti. ''all must have prizes«, po katerem poskrbimo, da vsi dobijo nagrado – kratkoročno smo pri tem znova uspešni, dolgoročno pa ta problem še ojačamo, hkrati pa niti ne priučimo vrednot trdega dela, otroci začnejo zmage dojemati kot nekaj običajnega, za kar se ni potrebno potruditi, nekaj kar morajo dobiti.

 

Na koncu se lahko vprašamo ali smo pripravljeni počakati in biti potrpežljivi? Ali smo se pripravljeni se truditi ,da bi doseli emocije, ki bi se pojavile kot posledica tekmovalnosti kako drugače? Da bomo tekmovalni takrat, ko bo to primarni cilj …