Untitled Document

Regijsko selekcioniranje

Tokrat smo se pogovarjali z vodjo Regijskega selekcioniranja, Jernejem Valentinčičem. Povedal nam je nekaj stvari o projektu, zagotovo pa boste tudi vi našli kakšno novo informacijo.

Jernej Regijsko selekcioniranje je projekt, ki že kar nekaj let uspešno deluje. Kje vidiš ti največje pluse in minuse tega projekta?
Projekt regijskega selekcioniranja se je začel leta 2005, torej traja nepretrgoma že 12 let. Največje pluse tega projekta vidim v tem, da elemente košarkarske tehnike, ki jih igralci večinoma že poznajo, izvajamo ob spremstvu in pomoči večih trenerjev, ki sodelujejo na treningu samem. Poleg glavnega trenerja in pomočnikov, so tudi ostali trenerji aktivno vključeni v sam trenažni proces (obramba pri podajah, podaje, obramba pri zaključkih). Opažam, da si mlajše generacije kar težko predstavljajo, ko jim rečemo naj si zamislijo obrambo pred seboj. Podaje, prehodi, zaključki so zato narejeni po liniji najmanjšega odpora – pa ne zato, ker igralci nočejo narediti to na najboljši način, ampak preprosto zato, ker si ne predstavljajo, kako določen element izvesti, ko je pred njimi obrambni igralec.

Poleg tega igralci in igralke prihajajo na treninge regijskega selekcioniranja zelo motivirani, za njih je to neke vrste začetek reprezentance. Velikokrat slišim za določenega igralca oz. igralko, da na domačih treningih ne daje svojega maksimuma. Nekateri igralci so v svojih klubih v svoji generaciji zelo dominantni in uspešnejši od drugih, tudi če jim ni potrebno vsako stvar narediti 100%. Na treningih regijskega selekcioniranja pa so združeni z najboljšimi igralci iz svoje ožje regije, kar že samo po sebi daje večjo konkurenco na treningih.

Kot velik plus bi tudi dodal, da imamo s trenerji pred vsakim treningom sestanek, na katerem se natančno dogovorimo o poteku treninga, kaj in predvsem po kakšnem vrstnem redu bomo popravljali. Pri mlajših kategorijah je namreč zelo pogosto, da je npr. pri menjavi med nogami potrebno popraviti več stvari naenkrat (vodenje žoge, pogled, naskok, prehod po menjavi, ščitenje žoge …), vendar so igralci s katerimi delamo premladi, da bi bili sposobni sprejeti vse informacije naenkrat. Držimo se načela, da gremo od najbolj osnovnih informacij na detajle. Ko vidimo, da se neka napaka konstantno pojavlja pri večih igralcih, trening prekinemo in razložimo potek še enkrat ter popravimo napake. Ko pa se recimo napaka pojavlja pri posameznikih, z njimi individualno napake odpravljajo trenerji, ki so prisotni na treningu. S tem ne prekinjamo samega trenažnega procesa.

Glede na to, da sem štiri leta deloval pri sosedih Hrvatih, lahko brez ovinkarjenja povem, da njihovi trenerji ne delajo tako strokovno, predvsem pa metodično, kot se to dela v Sloveniji. Seveda govorim na splošno oz. generalno, ne za vsakega posameznika. Deloval sem tudi pri »poizkusih« njihovega regijskega sistema selekcioniranja, ki pa je, roko na srce, zaradi same geografske lege pri njih veliko težje. En sam trener enostavno ne more pokriti Istre, Dalmacije, Slavonije, centralnega dela, pa še Herceg Bosne (ki jim je velik bazen bodočih reprezentantov).

Kot minus bi pa navedel, da je treningov premalo, vendar se v isti sapi zavedamo, da so igralci zelo obremenjeni v klubih, saj tisti, ki so v programu regijskega selekcioniranja praviloma igrajo za dve klubski selekciji. Igralci in igralke bi seveda lažje napredovali in osvojili stvari, ki jih na treningih delamo, če bi npr. imeli po en trening regijskega selekcioniranja na 14 dni. Se pa na samih treningih vidi, kateremu igralcu kaj manjka in v primeru, da je njegov trener prisoten na treningu, se tudi dogovorimo, kako te napake odpraviti do naslednjega treninga.

Ali se trenerji po tvojem dovolj udeležujejo preglednih treningov in ali sodelujejo na njih, kaj lahko skozi te treninge pridobijo?
Zelo odvisno, nekateri se treningov udeležujejo, ker jih dejansko to zanima, želijo si napredovati in naučiti kaj novega, nekateri pa samo zato, da izpolnijo pogoj za licenco. Seveda imajo določeni opravičljive razloge (delo v klubih, nadomeščanje …). Vsi tisti, ki pridejo na trening, na njemu tudi aktivno sodelujejo in tudi skozi sam trening izmenjamo informacije o samem poteku vaje.

Rad bi pa poudaril, da prisotnost na treningih ne sme biti prisilna oz. jo trenerji morajo vzeti kot pomoč pri svoji trenerski poti, ne pa kot nekaj, kar »morajo« narediti. Sam osebno sem se od različnih trenerjev, ki delajo v programu regijskega selekcioniranja tudi veliko naučil. Vsak od njih ima svoj motivacijski, psihološki in tudi tehnični pristop. Od vsakega se lahko naučiš in izveš kakšno novo stvar. S tega stališča mirno lahko povem, da si štejem v čast, da so številni slovenski trenerji mlajših starostnih kategorij pripravljeni sodelovati v tem projektu. Tako od treninga veliko odnesemo vsi – od igralcev do trenerjev.

Seveda se tudi zgodi, da kak trener po treningu vpraša, zakaj smo to vajo delali na takšen način in ne drugače. Predvsem pri košarkarski tehniki obstajajo različni načini izvajanja menjav (odvisno od obrambe in tudi od cilja napada), nikoli pa igralcu ne rečemo, da je igralca trener učil narobe. Pomembno je, da se igralcu (in tudi trenerjem) razloži, da je določen element izveden v eni situaciji na tak način, v drugi pa spet na drugačen.

Vsem trenerjem sem (oz. smo) seveda na voljo po treningih za kakršenkoli nasvet oz. vprašanje, meni osebno je po treningu zelo konstruktivno razvijanje pogovora z različnim pogledom. Nekateri trenerji izkoristijo to možnost, drugi zopet ne.

Na katere elemente bi opozoril trenerje? Kaj bi bilo priporočljivo več delati na klubskih treningih?

Kot sem že prej omenil, je zelo pomembno igralcem oz. igralkam razložiti, da stvar, ki so jo mogoče pri drugem trenerju (oz. klubu) na drugačen način, ni napačna. Vendar se uporablja v drugačni situaciji. Kar pa sem opazil na splošno na vseh treningih regijskega selekcioniranja (tako MU13, MU14 kot tudi ŽU14), da te mlajše generacije enostavno ne znajo komunicirati na terenu. Tu zopet opisujem splošno sliko, seveda so posamezniki izvzeti. Trenerji jih moramo navaditi na komunikacijo, predstaviti pozitivne stvari tega in pri tem biti dosledni. S tem se sama koncentracija treninga izboljša, posledično pa tudi sami igralci bolj uživajo v košarki sami, ki je kolektivna. Glede ostalih elementov, katere opažam kot malce slabše, bi pa izpostavil naslednje:
- držanje ravnotežja v napadu oz. spacing:
Trenerji moramo naučiti igralce spontanosti, se pravi, da igralcem ne smemo že pred vajo definirati vsakega gibanja posebej. V tem primeru se zgodi, da se igralci navadijo na točno določeno gibanje in pri tem ne razmišljajo. Učimo vedno najprej vse kot da so zunanji igralci in se držimo dveh pravi (v primeru da sta igralca na prvi podaji): če igralec zavodi žogo proti meni, se ODMIKAM, če pa zavodi stran od mene, grem na NJEGOVO MESTO. Ko to osvojijo, gremo na posebne primeru (oddaljenost dveh podaj, spacing spodnjega igralca po prodoru zunanjega itd.)

Na treningih velikokrat opažam, da igralci izvajajo gibanja na pamet in ko trener samo zamenja smer prve podaje ali smer prodora, igralci enostavno ne znajo reagirati.
- gibanja brez žoge:

Mladi igralci zelo radi gledajo ligo NBA, najboljše akcije in vse kar dviguje gledalce na noge. Praviloma so vse to akcije, ki jih izvaja igralec z žogo. Potrebno pa je igralce učiti, da je gibanje brez žoge prav tako pomembno (s tem seveda tudi podaja in sprejem), kot doseganje samega koša. Igralce je potrebno usmerjati tako, da so vsi elementi košarkarske igre enako pomembni, skozi svoje kariere pa bodo že sami individualno razvili elemente, v katerih bodo boljši od ostalih.

Za konec bi pa še enkrat rad poudaril, da se z mladimi igralci na splošno v Sloveniji ne dela slabo, problemi so se v zadnjih letih pojavili drugje – velik odliv visokih igralcev v druge športe (predvsem odbojka in rokomet), vendar pa je to že tema za drugič. Rad bi se tudi posebej zahvalil vsem trenerjem, ki tako ali drugače pomagajo pri samih izvedbah treningov (ali pri organizaciji dvoran), saj s tem ogromno pripomorejo k razvoju mladih igralcev.