Untitled Document

Posredujemo vam odgovore na vaša vprašanja, ki ste jih zastavili Dejanu Mihevcu. Trenerju, ki trenutno vodi vodilno ekipo Lige Telemach in sicer Tajfun iz Šentjurja, ki je pravo malo presenečenje lige.

Foto SENTJUR.NET
(foto: Sentjur.net)

Martin Novak
Posredujem posnetek enega mojega varovanca, ki je kandidat za Slovenija ball. Ima izjemen občutek za koš, vendar je tukaj problem njegov met. Kljub velikim naporom in prepričevanju, da s tem metom ne more konkurirat v nadaljnjem razvoju košarke. Prosim kolego Mihevca, da mi svetuje, kako naj se lotim dela s tem fantom.
Slednje je proste mete metal katastrofalno. Sicer smo nekaj trenirali in popravljali ter celo dosegli, da je proste mete začel zadevati. Zdaj bi bilo treba popraviti še met, vendar je fant trmast in pravi, da ne želi menjavati meta, češ, da je zdaj uspešen. Prosim za vaše nasvete.

Kolikor opažam v zadnjih letih je met zelo zapostavljen element učenja, prav tako pa se igralci ne zavedajo njegovega pomena, saj je v mlajših kategorijah največkrat dovolj, če dominirajo fizično in lahko to izkoristijo pri prodoru ter so tako uspešni.

Pri metu je zelo pomembna tudi samozavest. Le-to lahko trenerji prevečkrat ubijejo, čeprav bi jo morali pri učenju meta še dodatno spodbujati. Pri igralcu, ki mu želiš en element popraviti, se je tega treba lotiti zelo sistematično, pri čemer je zelo pomembno, da se tako igralec kot trener zavedata, kaj delata in zakaj.

V teoriji je potrebno okoli 10.000 ponovitev, da se en element avtomatizira. Pri korekciji pa je to še toliko bolj specifično, saj je motorično sliko najprej treba razbiti in šele potem začeti ustvarjati novo. To je treba narediti tudi pri tem fantu, če dejansko želimo spremeniti/popraviti tehniko njegovega meta, saj je na posnetku opaziti kar nekaj napak. Napake lahko popravljamo tudi individualno, vendar nikoli več kot dve naenkrat.

Napake:

  1. Ko igralec prehaja z žogo iz boka v trojno nevarnost z žogo pod brado jo nalaga – moral bi jo prenesti s potiskom komolca naprej.
  2. Na posnetku sicer ni najbolje vidno, ampak dobil sem občutek, da ima žogo preveč na celi dlani in ne na blazinicah.
  3. V trenutku, ko igralec začne prehajati v fazo meta, ima dlan, na kateri je žoga, preveč nazaj (prevelik kot).
  4. Žoga je preveč na levi strani telesa – morala bi biti bolj proti desni rami.
  5. Leva roka preveč spredaj, namesto na strani.
  6. Žoga je predaleč od telesa in prenizko.
  7. Pri izmetu žogo poriva in ne meče.
  8. Neusklajeno gibanje dela rok in nog.
  9. Težišče preveč nazaj in ne na sprednjem delu stopala.
  10. Problemi z zaustavljanjem (kjer dela celo korake).

Če želimo fantu uspešno popraviti tehniko meta, je najprej zelo pomembno, da to želi tudi on. Da se zaveda, da mora tehniko meta popraviti, da bo dolgoročno bolj uspešen, predvsem pa, da sta za to potrebna čas in veliko dela. Jaz bi se pri njem lotil tega po zaključku tekmovalne sezone in bi poletje namenil le popravljanju meta, da se lahko posveti res samo temu. V prvih fazah mora biti vse, kar dela, nenehno pod nadzorom, saj je treba najprej obstoječo motorično sliko razbiti, potem pa zgraditi novo, pri čemer bo fant šel skozi fazo, ko se ne bo zavedal, kaj je prav in kaj ne. Če tu ne bo nadzora in nenehne korekcije, ne bomo naredili ničesar. Izvesti mora čim več pravilnih ponovitev. Sam bo lahko začel zopet vaditi, ko se bo začel zavedati nove tehnike in ko bo vedel, kaj je prav in kaj ne. Predvsem pa bo sam moral veliko vaditi, ko bosta novo gibanje in tehnika že avtomatizirana. Kot trener se moraš tudi zavedati, da bo to zelo težko obdobje, ko bo potrebno fanta še posebej motivirati, da ne bo obupal. Če te bodo zanimale konkretne stvari (recimo glede načina popravljanja določene napake…), me brez problema kontaktiraj, da se pogovoriva.

Omeniš mu lahko tudi, da je tudi Tony Parker eno poletje namenil samo temu, da je popravil, oziroma izboljšal svoj met, pa je takrat že bil v NBA. Mogoče ga pa to motivira, da bo začel o tem razmišljati pozitivno in kot o nečem, kar mu lahko samo pomaga, da bo še boljši.

Matija Stegnar
Zanima me, s kakšnimi težavami se kot glavni trener srečujete pri igralcih, ki prihajajo iz mladinskih selekcij v članske. Katere so najpogostejše pomanjkljivosti tehničnega znanja in individualne taktike?

Mogoče bi se najprej dotaknil problemov, ki niso vezani na tehniko in individualno taktiko. Zelo me moti, da je veliko igralcev, ki prehaja iz mladinskega k članskemu pogonu zelo »neučakanih« in največkrat pričakujejo takoj glavno vlogo. Na drugi strani pa sami ne pokažejo resnosti, samodiscipline in nimajo privzgojenih pravih delovnih navad. Pogrešam samoiniciativo in željo po dodatnem delu.

Večini igralcev se zdi samoumevno in logično, da bodo takoj, ko bodo prišli k članom, imeli tudi »glavno« vlogo, saj so bili tega vedno navajeni.  Če se to ne zgodi kar v najkrajšem času, velikokrat obupajo ali so nezadovoljni. To se verjetno dogaja zaradi dveh stvari. Prva je zagotovo vezana na čas in okolje, v katerem sedaj živimo, druga pa je posledica tega, da se igralcem, ki v mlajših kategorijah izstopajo, vse prevečkrat popušča, saj trenerji mislijo, da so odvisni od njih (rezultat) in da če bodo do njih preveč »strogi«, da jih bodo izgubili. Zavedajo pa se ne, da s tem škodijo predvsem igralcu in njegovemu razvoju. Igralci/otroci so zelo premeteni in hitro ugotovijo, do kam lahko grejo in kakšna je njihova vloga in bodo to znali hitro izkoristiti. Žal pa sami ne vedo, kaj je dobro in kaj ne za njihov razvoj, zato pa bi morali biti tu trenerji, da jih usmerjajo in šolajo. V mlajših kategorijah mora biti prioriteta vzgoja in šolanje igralca in ne lovljenje rezultata.

Najpogostejše tehnične pomanjkljivosti opažam pri delu nog in pri podajah. Predvsem delo nog, ki je osnova za večino elementov (met, prehodi v vodenje, zaustavljanje, odkrivanje, vtekanje…), je očitno zelo zapostavljeno. Če podam primer: veliko igralcev bo lahko šlo v prodor le v eno stran, drugo pa vedno en odboj in met – to je posledica tega, ker trenerji ne delajo dovolj sistematično pri delu nog pri prehodu v vodenje v levo in desno stran, ampak igralci uporabljajo le tisto, kar jim je bolj naravno (glede na to ali so desničarji ali levičarji), in le to razvijejo preko igre.

Glede individualne taktike bi izpostavil »čitanje situacij« in selekcijo meta/prodora. Včasih dobim občutek, da so igralci, ki prihajajo iz mladinskih selekcij kot roboti in sploh ne reagirajo na situacijo, ki se jim na igrišču odpira. Na primer: igralec na strani pomoči je dobil podajo, pri čemer ima veliko prostora za met. Ne glede na situacijo bo igralec šel v prodor. Ali primer »čitanja situacije napadanja blokade brez žoge« - ne glede na reakcijo obrambe (preko bloka, pod blokom ali prevzemanje) bo napadalec reagiral enako.

Uroš Drevenšek
Zanima me, na kakšen način in s kakšnimi pristopi si v mlajših kategorijah poskušal igralcem vcepiti pravilno miselnost in psihologijo, torej stvari, ki se odvijajo v glavi. Si trener, ki ima nad svojimi igralci popoln nadzor in "špartansko" disciplino ali misliš, da so uspešnejši in bolj zdravi kakšni drugi načini. Kako skušaš napredek in osebnostno rast doseči pri članskem igralcu (sestanki, govori, pogovori, predlogi ...). Imate v članski ekipi Šentjurja psihologa oziroma ga kateri igralec uporablja individualno?

V vprašanju je omenjena »špartanska vzgoja« oziroma popolni nadzor. Mislim, da trener mora imeti »popolni nadzor«, vendar to ne pomeni, da to doseže s »teroriziranjem«, ampak je to možno doseči na veliko različnih načinov. Sam osebno mislim, da je disciplina, ki mora obvezno temeljiti na korektnosti, ključnega pomena in tudi predpogoj za sistematično in načrtno delo. Ljudje smo narejeni tako, da vedno raje in tudi uspešneje delujemo v sistemih, kjer sta red in disciplina, medtem ko nas kaos predvsem dolgoročno odvrača, saj ne prinaša napredka in uspeha. Trenerji mlajših selekcij morajo biti najprej pedagogi in učitelji in šele nato trenerji. Težiti bi morali k temu, da bi svoje treninge sestavljali in vodili tako, da bi igralci po treningu, bili vedno boljši, kot so bili pred treningom in bi se vedno nekaj naučili. Če bo igralec videl, da napreduje, bo tako tudi bolj motiviran. Zame osebno je dober trener mlajših kategorij tisti, ki bo nekaj pustil za sabo, s tem pa definitivno ne mislim rezultatov ampak igralce. Zame je na primer dober trener U10 tisti, ki bo znal otroke predvsem motivirati in »zastrupiti« s košarko. Na njegovih treningih pa bo vedno več igralcev. Dober trener mladincev pa je tisti, od katerega bo vsaj eden igralec po koncu mladinske kategorije lahko uspešno prešel k članom v domačem klubu ali pa bo svoj klub celo prerastel.  Zavedati se je potrebno, da se rezultati, še posebej pri mladih, hitro pozabijo, medtem ko igralci in njihovo znanje ostane in vsi vedo, kdo jih je treniral.

Delo s člani je zelo specifično in ima skupnega z mladinskim delom le-to, da gre v obeh primerih za košarko. Veliko je obstranskih stvari, ki nimajo povezave s košarko. Trener ni samo trener, ampak je velikokrat tudi kar »menedžer« ekipe.

Pri članih verjamem, da je za uspeh ključno to, da se mora med igralci in trenerji izoblikovati vzajemno spoštovanje. Zelo pomemben je individualni pristop, saj imamo v ekipi 12 igralcev - ljudi, ki imajo lahko zelo različne motive, različno tehnično in taktično znanje, predvsem pa so lahko karakterno zelo različni. Na trenerju je, da iz 12 posameznikov naredi ekipo z istimi cilji, isto miselnostjo in dobro timsko kemijo. Iz vsakega posameznika je potrebno potegniti tisto najboljše.

V klubu v letošnji sezoni nimamo posebej športnega psihologa. Sem pa sam zagovornik sodelovanja s športnim psihologom, saj imam pozitivne izkušnje z igralci, ki so s psihologom sodelovali. Verjamem, da so to tisti mali detajli, ki lahko marsikomu pomagajo. Je pa tudi res, da smo ljudje različni in da bo to sodelovanje pomagalo le tistemu, ki v to verjame.  

Mitja Kocmur
Kakšen je vaš pogled na dejstvo, da vse več ekip pri obrambi »pick'n roll« uporablja prevzemanje (»switch«) kot taktično sredstvo? 

Prevzemanje v obrambi je logična taktična posledica dveh svari. In sicer prva je ta, da imamo trenerji na razpolago vedno več univerzalnih, atletskih tipov igralcev, ki so v obrambi sposobni pokriti več pozicij, druga pa ta, da velikokrat ekipe enostavno ne napadajo »missmatch« situacij, oziroma jih ne napadajo uspešno.

Kakšen pogled imate na obrambo »under« (»pick'n roll«) na organizatorju igre s slabšim metom? Ali je to po vašem mnenju »potuha« za obrambnega igralca? Kako ta obramba vpliva na razvoj mladega igralca (dobro ali slabo)? 

Pri obrambi »pick'n rolla« je treba najprej ločiti člansko in mladinsko košarko. Pri mladinski gre za učenje, pri čemer moramo igralce naučiti reševanja (»čitanja«) različnih situacij, v katere nas spravi obramba, zato je potrebno učiti vse. Pri članih pa je to odvisno od taktike. Pri temu načinu obrambe ne gre za nobeno potuho, saj če jo želimo izvajati učinkovito, je lahko zelo zahtevna in to ne samo za igralca na žogi temveč tudi za vse ostale igralce. Pri analizi nasprotnika se vedno vprašam tudi, kaj vse mi kot ekipa z določenim načinom branjenja pridobimo oziroma izgubimo. Primer, če ima ekipa zelo dobrega centra, ki odlično odvaja pod koš, mu z obrambo, ko naš center svojega igralca izrine in ostane z njim, branilec pa gre pod njima, vzamemo »roll« (odvajanje). Prav tako je potrebno dosti manj pomoči s »strani pomoči«, kjer so navadno strelci. Torej ekipi ostane met iz vodenja nad blokom. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, ali je igralec, ki igra »pick'n'roll« pri temu dober in uspešen.

Kolikšen del vašega uspeha v tej sezoni pripisujete dobremu »scoutingu« nasprotnika? Koliko vam kot trenerju koristijo informacije, ki vam jih posreduje tako »scouting« poročilo? Lahko navedete en konkreten primer iz letošnje sezone, kjer je po vašem mnenju »scouting« neposredno pripomogel k vašem uspehu na tekmi?

Zelo velik del. »Scouting« je ključen za dobro pripravo na nasprotnika in navadno vzame tudi veliko časa za pripravo in razmišljanje o možnostih, ki jih lahko pričakujemo na tekmi. Zame je zelo pomembno, da imam v »scouting« poročilu čim več oziroma vse možne potrebne in tudi tako imenovane nepotrebne informacije. To je cel »scouting«, ki je pomemben za trenerski štab, potem pa je tu še »scouting«, ki ga na različne načine (video, govor, igrišče …) posreduješ igralcem. Glede vsega pa se je vedno potrebno prilagoditi tudi ekipi in je predvsem pri tem delu včasih princip »manj je več« lahko celo boljši. Ena ekipa sprejema in rabi več, druga mogoče manj. Zelo pomembno pri vsemu skupaj je, da imamo svoj sistem principov, ki jih od tekme do tekme individualno prilagajamo na nasprotnika oziroma na igralca.

Primer izbora obrambe glede na specifičnega nasprotnika: nasprotna ekipa je imela igralca, okoli katerega je bazirala celotna igra te ekipe. Bil je dober strelec za 3 točke ali pa šel do konca v prodor ter odličen asistent. Ta igralec ni imel meta s »pol razdalje«. Visoki igralci te ekipe so dobro odvajali pod koš, niso pa bili posebej dobri strelci z razdalje, zato smo proti tej ekipi »pick n roll« branili z globokim zoniranjem, pri čemer je bek šel agresivno z branilcem preko bloka (branil njegov met za 3), naš visoki igralec pa je čakal globoko pod košem (branil prodor beka in odvajanje centra). Ta način branjenja tega igralca nam je omogočal tudi, da smo lahko manj pomagali iz ostalih igralcev (manj razigravanja).

Miha Čop
Vesel bi bil, če bi lahko na kratko orisal enega tipičnih popoldanskih treningov, ki ga izvajaš v času sezone. Predvsem me zanimajo razlike v načinu izvajanja vaj (uporaba semaforja itd.), kot smo to vajeni slovenski trenerji. Prosim, če poudariš elemente, na katere daješ veliko pozornosti in kako razdeliš naloge znotraj štaba.

Sam menim, da je pri planiranju treninga najpomembneje, da vedno vemo, zakaj nekaj delamo, zato sam pri planiranju treningov vedno izhajam iz tega. Treninge v sezoni tedensko planiram na podlagi analize nasprotnika, s katerim igramo. Pri tem ne spreminjam veliko vaj, ki jih uporabljam, ampak predvsem pravila znotraj teh vaj (na podlagi, kako branijo določene situacije oziroma kako bomo mi napadali in kakšen slog igre imajo). Pri večini vaj, vključno z vajami v ogrevanju, je vedno prisoten semafor, pri čemer vedno beležimo rezultat, imamo časovno omejitev vaje in obvezna uporaba 24 in 14 sekund. Preko vaj vedno spodbujamo tudi tekmovalnost in poskušamo igralce postaviti v čim bolj realne igralne situacije. Elementi, katere bi izpostavil in na katere dnevno dajemo poseben poudarek, so: ravnotežje v napadu (»spacing«), prehod iz obrambe v napad in obratno, osnovni principi v obrambi, skok in zapiranje, »hendicap« in »missmatch« situacije in posebne igralne situacije v končnicah. Na začetku tedna je trening orientiran bolj na osnove in individualno taktiko, tako obrambe kot napada, bolj ko gre teden proti koncu pa na kolektivno taktiko. Vsak trening je načeloma pripravljen na nek način kot priprava na naslednjega nasprotnika. Sam imam vedno rad, da se na treningih dela 100-odstotno, intenzivnost se zato načeloma dozira s trajanjem treninga.

Strokovni štab je zame zelo pomemben in sam načeloma težim k temu, da so v štabu vsi aktivno vključeni v proces dela in da ima vsak točno določeno nalogo in odgovornost. Pomembno je, da se vsak zaveda, da je vsaka naloga, pa naj bo še navzven tako majhna, zelo pomembna in ključna za uspešno in homogeno delovanje celotnega štaba. Zame je zelo pomembno, da se lahko na člane štaba zanesem in jim lahko zaupam. Med vsemi člani štaba pa mora biti tudi dobra komunikacija. Bolje kot štab dela, bolj so načeloma naloge posameznikov znotraj štaba neopazne navzven.  

Pri nas, na primer, je eden od pomočnikov zadolžen za pripravo rekvizitov, ki jih potrebujemo za trening, za vodenje semaforja in spremljanje določenih situacij na igrišču (v napadu, obrambi, določenega igralca …). Drugi pomočnik je zadolžen za izvedbo določenega dela treninga. Med treningom ima posebne naloge, kjer je recimo zadolžen za spremljanje ali popravljanje določenih stvari ali določenega igralca na primer v obrambi, če se jaz na tem treningu bolj posvečam napadu in obratno. Pomočnik je prav tako zadolžen za pripravo video in pisnega materiala za analizo in pripravo na nasprotnika. Prav tako ta material pomočnik predstavi na sestankih za pripravo na nasprotnika. Potem je tu še trener za telesno pripravo, ki poleg svojega dela prav tako pomaga pri organizacijski izvedbi treninga. In pa seveda fizioterapevt, ki je ključni v smislu preventive in rehabilitacije. Med vsemi člani štaba sta ključna komunikacija in sodelovanje.

Dejanu se za čas, ki si ga je vzel za odgovore iskreno zahvaljujemo, vas pa vabimo, da na [email protected] pošljete predloge in vprašanja za naslednjega kandidata.

O Dejanu Mihevcu.
1988 - 2000, je deloval, kot trener dečkov starih od 11 - 14 let.
2000 - 2006, je deloval, kot trener fantov U16 in U18.
2003 - 2006, je bil vodja mlajših selekcij v klubu.
2001 - 2006, je deloval, kot pomočnik članskega trenerja v klubu.
2006 - 2010, je deloval na KZS, kot koordinator mlajših reprezentanc in tudi, kot direktor mlajših reprezentanc.
2004 - 2006, je vodil reprezentance U15 in U14 Slovenije.
2005, je deloval, kot pomočnik trenerja v reprezentanci U18.
2008 - 2010, je vodil U16 reprezentanco Slovenije.
2010 - 2012, je deloval v Angliji, kjer je leta 2012 postal trener leta.
2013, je deloval, kot pomočnik trenerja v reprezentanci U20.
2013 / 2014, je vodil člansko ekipo KK Grousplja.
2014 / 2015, vodi člansko ekipo KK Tajfun Šentjur.

V tem času, je zaključil šolanje na Fakulteti za šport, prav tako je zaključil FIBA šolanje FECC, sodeloval na mnogih klinikah in organiziral kar nekaj dogodkov.