17.12.2013
![]() | INTERVJU Z JANEZOM DRVARIČEM, KI JE IN ŠE VEDNO V SLOVENSKI KOŠARKI PUŠČA VELIK PEČAT Za vami je bogata košarkarska kariera. Bili ste trener v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji. Delovali ste na Košarkarski zvezi Slovenije (KZS) in nekdanje Jugoslavije (KSJ). Bili ste selektor in trener slovenskih in reprezentanc nekdanje skupne države. Delovali ste kot direktor reprezentanc Slovenije in bili vodja mlajših kategorij pri Union Olimpiji, kjer ste sedaj svetovalec mladinskega pogona. Ob tem pa ste še FIBA inštruktor in predavatelj na trenerskih tečajih FIBA Europe Coaching Certifikate. Ste tudi predsednik Komisije za košarko mladih in član Strokovnega sveta KZS ter član Izvršnega odbora Združenja košarkarskih trenerjev Slovenije. Ko se danes zazrete v preteklost, v kateri funkciji ste se počutili najbolj domače, kaj je bilo tisto, kar vas je najbolj zaznamovalo, katera vloga je bila tista, za katero ste čutili da je prava. Dovolite mi, da preden odgovorim na vaše vprašanje, na kratko predstavim kako je potekala moja trenersko pot, ki sem jo začel leta 1971 kot trener pionirjev ljubljanske Ilirije. Že prvo sezono smo postali podprvaki, drugo pa prvaki Slovenji. Po končanem študiju na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani (današnja Fakulteta za šport), sem se leta 1972 zaposlil kot trener-inštruktor na Košarkarski zvezi Slovenije KZS, kjer sem selekcioniral, treniral in vodil mlade perspektivne igralce v okviru reprezentanc Slovenije, strokovno pripravljal in vodil košarkarske tabore KZS, bil v strokovno pomoč slovenskim košarkarskim klubom… Delovali ste v sosednji Italiji, kakšna je bistvena razlika med slovenskim klubom in italijanskim klubom, ter seveda v načinu dela. V Italiji sem deloval v treh klubih. Kot glavni trener članske ekipe in hkrati tudi vodja mladinske pogona sem delal v Pallacanestro Pordenone in v košarkarskem društvu Jadran Trst. Oba kluba sta v mojem mandatu nastopala v nižjem rangu tekmovanja (B in C italijanska liga). Kot pomočnik trenerja-svetovalec (glavni trener je bil Teoman Alibegović) pa sem deloval tudi v košarkarskem klubu Snaidero Udine, ki je takrat nastopal v najvišjem rangu italijanskega prvenstva (A1 liga). Glede na to, da predavate na številnih trenerskih seminarjih in tečajih v tujini, s tem spoznavate tudi način dela drugod. Kaj pri tem opažate? V čem smo Slovenci drugačni? V čem je slovenski trener drugačen od recimo italijanskega, srbskega, nemškega? Slovenski trenerji nismo drugačni od trenerjev v drugih državah. Mnogi naši trenerji so strokovno zelo dobro usposobljeni in izobraženi. Kar nekaj je takšnih, ki so v svojem delu zelo uspešni tako doma kot v tujini. Opažam pa, da na primer v Italiji in tudi drugod, košarkarje mlajših kategorij trenirajo starejši, izkušeni trenerji. Pri nas žal to ni praksa, saj z mladimi pogosto delajo trenerji začetniki, ki še nimajo potrebnih znanj in izkušenj, pa tudi kakšen tak trener, ki ni primeren za delo z mladimi. Takšni trenerji ne morejo učinkovito delovali pri razvijanju mladih igralcev. Moram pa poudariti, da v mladinskih pogonih nekaterih slovenskih klubov uspešno delujejo dobro usposobljeni in izobraženi mladi slovenski trenerji, ki imajo že kar veliko trenerskih izkušenj. To je dobro in pohvalno. Mnogi slovenski trenerji, razen nekaterih izjem, menijo da v Sloveniji niso ustrezno cenjeni in spoštovani. Kje vidite razloge za to? Za ugled slovenskih trenerjev moramo poskrbeti trenerji sami. Tega ne bo storil nihče namesto nas. Ugled moramo graditi na čim boljšem znanju in strokovnosti. Naše ravnanje na treningih in tekmah naj bo takšno, da bomo vzor igralcem in okolju v katerem živimo in delamo. Res je, da smo trenerji nasprotnih ekip na tekmah tekmeci, vendar bi se morali medsebojno spoštovati in ceniti. Morali bi bolj sodelovati in »držati skupaj«, kot je to v primeru srbskih košarkarskih trenerjev. Bolj aktivno bi morali sodelovati in delovati v organih našega Združenja košarkarskih trenerjev Slovenije ter dvigati in varovati ogled le-tega. Sami moramo poskrbeti za dvig naše avtoritete v sredinah v katerih delamo. Kot strokovnjaki moramo imeti odločilno besedo pri odločanju o strokovnih vprašanjih. Biti moramo vodje stroke. Slovenija premore kar nekaj mladih talentov. Kakšna je po vašem pravilna pot mladega igralca do članske ekipe. V Sloveniji namreč prihaja do dveh ekstremov. Mladi v najboljših slovenskih članskih ekipah še ne dobijo priložnosti, po drugi strani pa v ekipah nižjega ranga, nekatere mlade igralce prezgodaj vključujejo v članska moštva in zato ti mladi pogosto tam »pregorijo«. V procesu razvijanja mladih nadarjenih igralcev, je prav prehod iz mlajših kategorij v člansko, zelo zahteven postopek. V nobenem primeru ni dobro, če je ta prehod izveden takrat, ko mlad igralec za to še ni fizično, tehnično in mentalno, pripravljen. Zato morajo klubski trenerji (ne agenti!) strokovno oceniti, kdaj je mlad igralec pripravljen, da lahko že trenira s članskimi igralci in v nadaljevanju ali bi lahko morebiti že dobil tudi priložnost za igranje v članski ekipi. Dokler ti pogoji niso izpolnjeni, je prav in bolje, da mlad igralec trenira in igra v mladinskih kategorijah. Glede na to, da sem že upokojen smo se z vodstvom kluba dogovorili, da bom svetoval trenerjem, ki delajo z mladimi selekcijami kluba. S trenerji sodelujem pri pripravi programom dela, občasno spremljam treninge mladih selekcij, redno pa sem prisoten na domačih tekmah mladincev in kadetov, ki jih potem skupaj s trenerji analiziramo. Skupaj z vodjo mladinskega pogona in vodjo košarkarske šole kluba, pripravljamo in oblikujemo strategijo dela z mladimi igralci kluba … Zakaj kakovost in uspešnost slovenskih mlajših selekcij, tako klubskih kot reprezentančnih, v zadnjih letih upada in kako bi jo lahko spet dvignili na višjo raven? Zato je več razlogov. Povzel in navedel bom nekatere iz letošnjega gradiva Strokovnega sveta KZS »Strnjen pregled in ocena stanja v slovenski košarki«: Biti trener mladih ne more in ne sme biti samo poklic. Ko delamo z mladimi na katerem koli področju gre za poslanstvo. Zato tistim, ki se odločajo, da bi postali trenerji mladih svetujem, da najprej dobro premislijo in sami ocenijo ali imajo osebnostne lastnosti, ki so potrebne za opravljanje tega poslanstva. Predlagam jim, da preberejo knjigo, ki jo je napisal legendarni trener John Wooden z naslovom »Practical Modern Basketball«. Coach Wooden je bil in bo zame kot trenerja vzor. Želel pa, da bi bil vzor čim večjemu številu slovenskih trenerjev. Dr. Brane Dežman je zapisal: »John Wooden je Velik trener in Velika osebnost. Slednje je še danes. Mislim, da bo njegova košarkarska filozofija večna«. Se strinjam. |