TRENER ODGOVARJA (INTERVJU)

V rej rubriki, vam bomo predstavljaji odgovore trenerjev, katerim boste preko naše Facebook strani postavljali vprašanja.

Prvi odgovarja Dejan Čikić, ki bo letos na evropskem prvenstvu vodil našo kadetsko reprezentanco.

Miha Čop Dejan, če posplošiva, česa fantom, ki se borijo za mesta v slovenski izbrani vrsti U16 najbolj primanjkuje? Na katerih kolektivnih, ind. taktičnih in tehničnih prvinah moramo trenerji v klubih delati več, da bodo fantje v bodoče še bolj pripravljeni za delo v nacionalnem programu in reprezentanci?

Zdravo Miha! KZS je v zadnjih letih postavil zelo kvaliteten program regijskega selekcioniranja, ki narekuje optimalni kronološki razvoj igralcev od 11. do 14. leta. Seveda je podobno delo potrebno tudi v klubih. Problem, ki ga sam srečujem pri selekcioniranju igralcev za kadetsko reprezentanco, je agresivnost v obrambi in izvajanje napadalnih prvin v maksimalni hitrosti. Ker že vrsto let nimamo mladih visokih igralcev in morfološko "zamujamo" za vrstniki po Evropi, je in mora biti filozofija naše kadetske reprezentance dinamična in agresivna igra tako v obrambi, kot tudi v napadu. V pionirskih in kadetskih ligah pogrešam tovrstno igro.

Dejan Gašparin Koliko je po tvoje tista prava količina treninga za kategoriji U-16 in U-18. Koliko od tega posvečaš taktiki, koliko tehniki in koliko kondicijski pripravi?

Pred začetkom posamezne sezone si na grobo razdelim obdobja v sezoni in trenažni proces vedno podredim razvoju igralcev in dajem napredku posameznikov prednost pred rezultatom. Plansko delo in prava selekcija igralcev pa velikokrat posameznike nagradi z dobrim rezultatom v ligi. Naš "končni proizvod" so igralci, ki bodo usposobljeni za reprezentance in člansko košarko na najvišji možni ravni. Prepričan sem, da tehnični elementi, individualna taktika ter osnove obrambe, igralca spremljajo skozi celo kariero, zato so omenjeni elementi najbolj obsežni na mojih treningih. Kondicijski del popolnoma zaupam Klemnu Zaletelu, ki je med trenerji za telesno pripravo na košarkarskem področju nedvomno med najbolj strokovnimi v Sloveniji. Kar zadeva količino treninga (dodatno individualno delo), obseg doziram po sposobnostih igralcev. Ko srednješolec pokaže pravo mero resnosti v šoli in vzdržljivost na treningih, si zasluži dodatne treninge v jutranjih urah, do katerih pride v dogovoru s starši, šolo in seveda košarkarjem.

Klemen Kladnik Mogoče manj vprašanje, bolj bi me zanimal komentar na eno opažanje - zanima me kako komentiraš situacije, ko se mladega igralca ocenjuje po tem "koliko bo še zrasel" in ne po ambiciji, želji, sposobnostih, trenutnem košarkarskem znanju, inteligenci, ki jo igralec pokaže na igrišču, sposobnosti vodenja,... Pogosto namreč slišim da se nekoga da "na stranski tir", ker je "prenizek", "ne bo več zrasel",... Če bi pred 20 leti tako razmišljali danes ne bi imeli Jake Lakoviča.

Klemen, popolnoma razumem na kaj ciljaš. Če bi razmišljal na tak način, ne bi verjel v Matica Rebca, ki smo ga pred tremi leti pripeljali iz Postojne v Domžale. Fant je takrat pri 15 letih meril 177 cm in vsem je bilo jasno, da ne bo veliko zrasel (danes 181 cm). A imel je vse tisto, kar si naštel. Za zdaj je upravičil moja in klubska pričakovanja in je na dobri poti, da z dobrim delom postane vrhunski košarkar. Velik problem se mi zdi slabo selekcioniranje visokih igralcev pri prvih selekcijah. Gre za manj spretne igralce, ki v moči in motoriki zaostajajo za vrstniki. Taki igralci bodo svojo pravo igro pokazali šele po 20 ali celo 22 letu. Trenerji smo tisti, ki jih bomo morali znati "čakati", jih motivirati in jim najti prostor na igrišču,  kljub morebitnemu slabšemu rezultatu. Je pa del razvoja vsakega motiviranega visokega igralca tak soigralec, ki si ga opisal v svojem vprašanju. 

Matej Šager Kako bi preprečili mišljenje nekaterih otrok (ali njihovih mentorjev), da se že v mladinskih pogonih odpovedujejo nastopu za nacionalno vrsto, ki bi morala biti nekaj svetega za vsakega športnika?

Matej, hvala za vprašanje, ki postaja velik problem. Pred letom sem na reprezentančni akciji (turnir Alpe Jadran U15) igralcem postavil nekaj vprašanj o Sloveniji. Naletel sem na veliko razočaranje, saj je izmed 12 igralcev le nekaj sramežljivih posameznikov znalo zamomljati nekaj verzov državne himne, da ne omenjam, da nekateri niso vedeli, kdo je avtor Zdravljice, itd. Od takšne generacije fantov ni pošteno zahtevati pretirane nacionalne zavesti. Naloga trenerjev v klubih je, ob košarkarskem znanju, mladim športnikom dati tudi pravo usmeritev k zanimanju za tekme slovenskih reprezentanc različnih kategorij, k poznavanju in spremljanju naših košarkarjev v evroligaških in NBA klubih, pa tudi ostalih vrhunskih slovenskih športnikov. Prepričan sem, da enostavno ne znamo spoštovati super športnih zvezdnikov, ki jih Slovenija premore. V zadnjih treh letih se recimo pojavljajo odlični rezultati Tine Maze, Urške Žolnir ter "nore" Petre Majdič, ki je nerealno premaknila prag bolečine med finalnim tekom na OI in postala heroj za ves svet. Če nam ob teh uspehih ne gredo kocine po koncu, ne bomo mogli prepričati naših otrok, da objeti zapojejo slovensko himno pred slovensko zastavo na mednarodnem turnirju.

Dejanu Čikiću se zahvaljujemo za odgovore, obenem pa vas pozivamo k vašim komentarjem in predlogom za naslednji intervju.