Untitled Document

V znanju je moč

 

Iz daljnega Črnomlja je poletela podaja preko celotnega igrišča v Tolmin. Kjer že vrsto leto Deluje Boris Velikonja. Milan Kordič mu je postavil, kar nekaj vprašanj, Boris pa ni pozabil predstaviti lepih spominov na preteklost ob katerih se nam pojavi, kar nekaj nostalgije po "tistih" časih.

Moji prvi spomini na košarko segajo v leto 1978, ko smo nekega dne po šoli odšli k sosedu »Sabadincu«, kjer je bila edina barvna televizija v okolici in gledali SP v košarki. Jugoslavija je postala svetovni prvak. Vzdušje v dnevni sobi je bilo odlično, saj so tekmo poleg nas mulcev prišli gledat tudi delavci iz Gostola, ki so poleg gledanja tekme še nekaj malega spili. Sam sem sicer v nižjih razredih osnovne šole igral nogomet, a najbrž so me tudi uspehi reprezentance prepričali, da sem v šestem razredu pričel trenirati košarko. Moj vzornik je bil Kičanovč.
Čase, ko smo mi začenjali igrati je praktično nemogoče primerjati z današnjimi. Nam je bila košarka šport, druženje, zabava, na igrišču smo praktično preživeli celo popoldne. Težko se je zgodilo, da kdo ni prišel na trening, na pustni torek pa smo ponavadi kar igralci pozvonili na trenerjeva vrata, ker je bil že malce utrujen in ga ni bilo v telovadnico. Pozimi smo kidali sneg, da smo na Brajdi lahko igrali. Na domačem igrišču smo imeli skoraj  vsi koš domače izdelave.  Spomnim se, da smo še v osnovni šoli enkrat odšli na gostovanje v Ajdovščino brez trenerja in to z avtobusom. V Novi Gorici je bilo potrebno presedati. Kaj takega je danes nepredstavljivo. Čeprav sem pozno začel, sem v osmem razredu igral za Novo Gorico v generaciji Alana Dornika, Aleksija Juga, Gigija, Tunge,…V petek po šoli sem se usedel na avtobus, po treningu prespal pri enem od soigralcev, po sobotni tekmi pa se sam vrnil z avtobusom v Tolmin.
Tolmin je leta 1983 igral 1.SKL, na tekmah se je zbralo tudi 400 gledalcev. Že po prvi sezoni je ekipa zaradi spremembe tekmovalnega sistema izpadla. V naslednji sezoni je bil cilj takojšen povratek, a po polovici sezone je bilo jasno, da to nebo uspelo. In takrat je trener Darko Likar Smučko Iztoka Lebana in mene s šestnajstimi leti potisnil v člansko ekipo. Oba sva imela tudi zelo veliko minutažo in odigrala sva odlično sezono. Po sezoni menjava trenerja, sam naj bi bil v naslednji sezoni štartno šesti bek, tako mi je na uvodnem sestanku mojo pozicijo objasnil trener. Malce se mi je podrl svet, odreagiral sem neumno in prenehal z treniranjem. Takrat je svojo priložnost izkoristil Walter Jeklin, ki se je prebil po par poškodbah starejših igralcev. Mladinci smo se uvrstili v 1.SKL, ki sem jo kar dobro odigral praktično brez treninga. Na Brajdi je bil užitek igrati, publika zraven igrišča. Čeprav smo le redko zmagali, pa sem na prošnjo gledalcev skoraj na vsaki tekmi kakšnemu nasprotniku žogo potisnil skozi noge.
Takrat še ni bilo toliko tehničnih, tudi se ne spomnim, da bi plačevali kakšne kazni. Po služenju JNA, ki je bilo sicer veliko predolgo, a koristno, sem odšel na študij v Ljubljano. Želel sem si še enkrat bolj resno preizkusiti in se na sezono dobro pripravil. V Ljubljani sem treniral z kadeti Slovana pri žal pokojnem Vojku Herkslu, ki sem ga poznal iz kampov KZS v Tolminu. To je bila strašna generacija z Nesterovićem, Duščakom, Lebanom, Nikitovićem, Kuncem,…Treniralo se je odlično in tudi zelo naporno, na ponedeljkov kondicijski trening sem odšel samo enkrat, potem pa sem dva dni v študentu ležal z musklfibrom. Tolminu se je parkrat za las izmuznila uvrstitev v 1.SKL, spoznal sem tudi svoje igralske limite in v času absolventa sem vpisal trenerski tečaj. Še pred diplomo na strojni fakulteti sem skupaj z Jarc Igorjem v prvi trenerski sezoni vodil tolminsko pionirsko ekipo. Generacija je bila odlična Likar Marko, Sovdat Matjaž, Valentinčič Jernej, Mežnar Miha, pokojni Maklapč in ostali smo se uvrstili med najboljših osem.
V naslednji sezoni, bilo mi je komaj 24 let, mi je uprava po porazu članov v Litiji za 54 pik ponudila vodenje članske ekipe.
In sem sprejel. Bil sem daleč najmlajši trener v 2.SKL. Prva velika napaka, ki sem jo naredil. O trenerstvu takrat nisem imel pojma, a žal to vem danes.
Takrat nisem vedel, da skoraj nič nisem vedel, ker nisem vedel, kaj vse trener mora vsaj približno vedeti. Če se danes spomnim, kakšne neumnosti sem delal na treningih in tekmah mi je kar slabo. In sem prvič pogorel, normalno.
V sredini devetdesetih let, po začetku vojne v Bosni, je prišel v Tolmin Davor Crnić. Bil se mu pomočnik pri članih. Davor je bil trener Mladega krajišnika, ženske ekipe iz Banja Luke, ki je nastopala v 1. jugoslovanski ženski ligi in član strokovnega štaba BIH. Imel je ogromno teoretičnega znanja. Veliko ur sem preživel v njegovem stanovanju, ko sva premlevala razne detajle. Od njega sem se največ naučil, podaril mi je tudi veliko literature. Čeprav se s kakšnimi idejami v začetku nisem strinjal, pa sem na koncu spoznal, da je imel prav. Vsak mlajši trener bi moral imeti podobnega mentorja.

Po odhodu Crnića sem spet prevzel člansko ekipo in najbrž so bila to moja najboljša trenerska leta. Z generacijo Maurič, brata Sovdat, Kaučič, Luketa, Katarič in drugi smo igrali kvalifikacije za 1.B SKL. Odigrali smo nekaj odličnih tekem, a žal smo bili prekratki, predvsem pa preslabo organizirani. Zanimiva izkušnja, ki pa ti vzame nekaj volje do trenerstva. A potem, ko je čas malo zacelil rane, sem še enkrat za tri leta prevzel vodenje članske ekipe.

Kako držati klub pri življenju v takšnem majhnem mestu oddaljen od centrov?
Ja res ni lahko in prav gotovo bo v prihodnosti to še težje. Tolmin je mestece z 3500 ljudmi, še večja težava pa je nataliteta. V naših generacijah nas je bilo 120, zdaj je otrok na generacijo 50-60. V letniku 2005 je le okrog 20 fantov. Sestaviti ekipo bo v naslednjih letih prava umetnost.
Kako držati klub pri življenju v takšnem majhnem mestu oddaljen od centrov?
Ja res ni lahko in prav gotovo bo v prihodnosti to še težje. Tolmin je mestece z 3500 ljudmi, še večja težava pa je nataliteta. V naših generacijah nas je bilo 120, zdaj je otrok na generacijo 50-60. V letniku 2005 je le okrog 20 fantov. Sestaviti ekipo bo v naslednjih letih prava umetnost. Zaenkrat nam je to še uspevalo, a bo to vedno težje. Dve tri leta nazaj smo imeli zelo številčne generacije 1999, 2000, 2001, a se nam je to čez noč sesulo. Vsako leto je težava s sestavo trenerske ekipe, trenerji pa so ključ vsega. Kako zadržati klub? Trenerji so srce kluba, brez njihove ljubezni in predanosti bo to nemogoče, poleg tega rabiš še nekaj entuziastov v upravi. Pred par let smo zastavili projekt 4+2+2+1, torej štirje igralci iz Tolmina, ter po dva iz Kobarida in Mosta na Soči ter eden iz Bovca na generacijo. To je najbrž edini način za preživetje. A zadnja leta je odziv v sosednjih šolah zelo slab, Bovec pa je oddaljen že skoraj uro vožnje kar predstavlja precejšen logističen problem. Tudi tu pa so najbrž ključ trenerji, pa seveda učitelji telovadbe. Ko je pred leti v Kobaridu začel učiti telovadbo Sovdat Matjaž in bil tudi trener v klubu, je bilo igralcev iz Kobarida ogromno. Kakovosten, zabaven in zanimiv trening pa bi po mojem mnenju privabil igralce. Otroci in starši niso neumni in znajo prepoznati, ko se nekdo trudi. Trener mora biti na trening dobro pripravljen, po treningu pa utrujen, to bojo igralci/ke na dolgi rok opazili. Druga možnost je denar, a tega v naši dolini ni prav veliko. Veliki tovarni sta dve, a trenutno za šport nimata posluha, čeprav sta bili v preteklosti obe generalnega sponzorja kluba. Pomagali bi si mogoče lahko »sami«. Veliko bivših igralcev kluba je zelo uspešnih poslovnežev in če bi se odločili podpreti klub, bi imeli denarja dovolj za sredino druge lige ali pa tudi za več. Tu moram omeniti svetlo izjemo Marijana Lebana, ki res že vrsto let stoji klubu ob strani. Sedaj pa napraskamo denarja, da smo stabilen tretje ligaš in pokrivamo najnujnejše stroške. Je pa res, da so v naši dolini imeli NK Tolmin in Puntar že kar spodobne proračune, torej je del težav tudi pri nas v klubu. Tretja možnost je povezovanje z regijskimi centri, za nas bi to lahko bila Nova Gorica, če bi igrala v prvi ligi. Mi bi ji dajali najboljše mlade, oni nam igralce na posojo preden bi igrali za člane. A kot kaže je to v naslednjih petnajstih letih praktično nemogoče, če pogledamo lestvico 3.SKL in rezultate mlajših selekcij. A ne smemo jamrat, Šentjur je le malo večji od nas pa je bil državni prvak, torej se da, če se hoče in zna.
Kako zadržati igralce? Kako omogočajo treninge fantom, ki so na študiju... ?
Zelo težko, prvi velik osip je z srednjo šolo. V Tolminu je samo gimnazija in večina jih gre v srednjo šolo drugam. Če nimaš sreče, lahko izgubiš celo generacijo. Potem fantom v srednji šoli po navadi zmanjka motiva. Tu bi lahko pomagal dober trener, motivator in po mojem mnenju tudi nekaj denarja s katerim bi fantom lahko nudili nekaj več. Potem pride študij in navadno gre ¾ ekipe na študij v Ljubljano. V preteklosti smo te igralce priključevali treningom kakšne kadetske ali mladinske ekipe ljubljanske ekipe, a to je bolj izhod v sili in iz leta v leto težje izvedljiv. Zadnja tri leta pa imamo v Mihu Rustju zelo pridnega članskega trenerja, ki se vozi v Ljubljano, kjer smo najeli dvorano in imamo 1x tedensko trening. Letos prvič skupaj z Novo Gorico. Zmagovati z dvema treningoma na teden pa je prava umetnost, kaj šele z enim kot smo to delali pred leti. Veliko stvari bi se moralo poklopiti, če bi hoteli biti konkurenčni z člansko ekipo. 
Kaj bi svetoval mladim trenerjem z periferije?
Predvsem dobre živce, vztrajnost in čim bolj realne cilje. To je sicer za mladega človeka težko. Ko si mlad misliš, da boš obrnil svet, da bo prav tebi uspelo, ker si boljši. A hitro pride streznitev, realnost pa je neusmiljena in porazov takšnih in drugačnih je veliko. A preveč mladih trenerjev obupa po prvih težkih trenutkih, treba je vztrajati in živeti za lepe trenutke, ki jih sicer ni veliko, a bojo prišli. Biti trener članske ekipe v Tolminu je najbrž težje kot trenirati Olimpijo. Kako boš z enim treningom premagal nekoga, ki trenira tri krat ali štiri krat? Na gostovanje moraš peljati kombi, zrihtat večerjo, za domačo tekmo kamermana, komentatorja, gajbo piva za igralce,… Ko sem zadnjič vodil člane, sem skliceval tudi sestanke UO-ja, pa še kakšnega sponzorja je bilo dobro zrihtat, se prijavit na kakšen razpis, organizirat kamp…, torej ogromno dodatnega časa za ostale aktivnosti, ki niso povezane s treniranjem. Potem pa prideš do kvalifikacij za višjo ligo in mogoče ti bo kdo rekel da je bolje da nebi šli višje, ker bomo imeli težave z denarjem. Torej igralcem praktično nisi trener, ker jih ne treniraš, pomanjkljivosti v igri je zelo težko odpraviti, ker ekipe nimaš v Tolminu, večina je v Ljubljani. A gledalec, ki se usede na tribuno tega ne ve ali ga to ne zanima, pričakuje pa všečno igro in zmage. Biti trener mlajših kategorij pa je lahko še težje. Igralcev je malo, nekateri niso motivirani, težko je sestaviti dober trening. Lahko tudi treniraš odlično, a generacija je tako slaba, da ne moreš premagati nikogar. A po par letih pride tudi dobra generacija in takrat lahko vzgojiš dobrega igralca, ki bo igral košarko na višjem nivoju in imaš tudi zelo dobre rezultate z pionirsko ekipo. In to bi moral biti prvi cilj vsem mladim trenerjem s periferije, torej vzgoja kakšnega mladega igralca, ki bo igral prvo ligo. Tudi Tolmin vidim predvsem kot razvojni klub, ki bo od časa do časa potisnil kakšnega igralca višje. Zmagati je lepo, a lepo je tudi, ko te kakšen bivši igralec pozdravi na cesti in ti reče: «Trener, bilo je lepo, dobro smo treniral in imeli smo se fajn.«. Da ne govorim o veselju in sreči kakšnega mladega fanta ali dekleta, ko doseže prvi koš ali mu uspe lepa akcija na tekmi. Ko ga pogledaš v oči, vidiš da si naredi nekaj dobrega in več let kot vztrajaš, več se nabere takih spominov. 
Žogo bi podal v sosednjo Idrijo Saši Kavčiču, ki z veliko entuziazma drži pokonci idrijsko košarko
in ga vprašal ali verjame, da bo idrijska dvorana še kdaj pokala po šivih kot v tisti nepozabni sezoni,
ko je v Idriji padla tudi Olimpija z Miličem, Hauptmanom, Kotnikom ...

Boris pa piše tudi svoj blog, ki ga lahko preberete tukaj.