Jan Bezica je žogo zakotalil v sosednje Grosuplje, kjer se je tik preden je padla iz igrišča, nanjo vrgel Peter Hojč in jo uspešno rešil. Čeprav že nekaj let ne igra več aktivno, je to odpravil z odliko in žoga bo potem intervjuju spet pripravljena za daljšo podajo, morda čez Gorjance v Črnomelj?
Peter je košarko začel igrati pri 10 letih in stopal po poti svojega starejšega brata Tea Hojča, ki se je prav to sezono kot trener podal na tuje. Odigral je za vse mlajše selekcije Grosuplja in tudi člansko, ko je nastopala v takratni 1. B SKL. Leta 2008 se je podal na samostojno trenersko pot in obseg dela mu igranja ni več dopuščal.

Od takrat je Peter vodil ekipe v vseh mlajših kategorijah, nekaj let bil vodja šole košarke. Kar 3x se je z ekipo U12 udeležil zaključnega turnirja, z generacijo 96 je bil 3., z generacijo 2000 državni prvak. Dvakrat se je s svojimi ekipami uvrstil na zaključni turnir U14 in kot pomočnik prisostvoval na zaključnem turnirju U16, kjer so z generacijo 95 bili prvaki. Letos pa se je s svojo ekipo U17 uvrstil na zaključni turnir. Od leta 2010 je vključen v program Regijskega selekcioniranja, v letu 2012 je bil glavni trener na Sloveniaballu in še in še … Trenutno pa vodi ekipi U17 in U15 ter opravlja delo vodje mlajših selekcij v Grosuplju. Najprej vprašanje, ki mu ga je postavil Jan Bezica in sicer kaj bi počel, če se nebi ukvarjal s trenerstvom? Pero pa pravi: "Najverjetneje bi bil Hišnik na OŠ Kašelj in ti grenil življenje." Pa pojdimo nazaj v leto, ko si se moral odločiti, da moraš prenehati z igranjem. Kako si prišel do te odločitve? Je bilo težko? Koliko časa si potreboval, da te je minila želja po igranju? Ali še igraš košarko za zabavo in v kakšni obliki?

Odločitev o prenehanju igranja je bila takrat logična in smiselna, iz večih vidikov. Trenersko delo sem že takrat vzljubil in ko se je pojavila možnost, da prevzamem večjo vlogo sem jo z veseljem zagrabil. V članskih ekipi našega kluba so se takrat pojavile ambicije po uvrstitvi v 1. ligo, sam pa sem realno ocenil, da za ta nivo igralsko nisem dovolj kakovosten igralec.
Težko se je bilo navaditi, potem ko si 10+ let dnevno aktiven, da kar naenkrat nimaš teh obveznosti. Seveda sem pa najbolj pogrešal druženje s soigralci, tisti občutek, da si del teama, da greš skupaj čez vesele in težke trenutke... Biti del ekipe v pravem pomenu besede je nekaj posebnega in na te trenutke imam lepe spomine.
Košarko še igram sicer rekreativno, skoraj vsak teden, trudim pa se vsaj 2x tedensko narediti trening v fitnesu. Menim, da trenerski poklic od človeka zahteva gibanje in dejavnosti, kjer odpreš ventile in se sprostiš, na ta način tudi lažje premaguješ ovire, ki ti pridejo nasproti.

Šel si med trenerje, si imel kakšnega mentorja? Kdo ti je na tvoji trenerski poti dal največ? Največ sem se naučil od svojega starejšega brata, saj sem kot pomočnik največ časa deloval ravno pod njegovim vodstvom. Tudi sedaj deliva izkušnje in nova znanja, debate o košarki lahko trajajo tudi več ur. Že kot igralec sem v članski ekipi veliko pobral od Igor Thalerja, ki nam je s svojim prihodom v Grosuplje razširil košarkarska obzorja. Drugače pa delujem po načelu, da lahko od vsakega trenerja poberem vsaj neko malenkost, detajl, ki ga potem v enaki ali prirejeni obliki uporabim v svojem delu. Na ta način sem sčasoma izoblikoval svojo filozofijo, ki je pa še daleč od dokončane, saj stalno preizkušam nove stvari. Nekatere se izkažejo za dobre, druge žal ne.

Kot vsi trenerji se zagotovo kdaj pa kdaj ozreš nazaj, pogledaš kaj si naredil prav in kaj narobe. Katero svetlo točko v svoji karieri bi izpostavil (dejanje) in na kaj nisi najbolj ravno ponosen in bi spremenil.
Najbolj sem ponosen na kult ''grosupeljske košarke'', ki smo ga s sodelavci, igralci in vodstvom kluba skozi leta ustvarili. Iz manjšega kraja ustvariti tako zgodbo je nekaj posebnega, slovenski košarki smo dali kar nekaj trenerjev, ki delujejo pri nas, po Sloveniji, na reprezentančnem nivoju in tujini. Ponosni smo na našo produkcijo igralcev, ki po 10 letih dela daje že tudi prve članske igralce na najvišjem nivoju, zanemariti pa ne smemo na polne vitrine različnih naslovov, tako v moški kot ženski košarki. Izjave ostalih klubov, da kopirajo naš sistem dela je dokaz, da smo naredili (še delamo) nekaj posebnega.

Obžalujem oz. spremenil pa bi ravno dejavnike, ki nam onemogočajo izpeljavo nekaterih dodatnih projektov. Ključen problem v Grosuplju je športna infrastruktura, saj bi občina nujno potrebovala še eno veliko športno dvorano. Ravno tako v Grosuplju ni srednje šole in dijaškega doma, ki bi nam olajšala delo z igralci, ko ti prestopijo v srednjo šolo. Vendar smo za vsako težavo našli primerno rešitev in verjamemo, da lahko igralcem nudimo enako kvalitetne pogoje kot ostali klubi po Sloveniji. Naša prednost pred ostalimi pa je ravno trenerski kader, za katerega sem prepričan, da mu že nekaj let v Sloveniji ni enakega. Tvoj brat je uspešen trener, kaj si se naučil od njega? Že od otroštva, odkar pomnim, sem kot vsak mlajši brat v starejšemu videl svoj vzor. Veliko sem se naučil od njega, vendar mislim, da sem se največ naučil iz njegovih napak. Zelo podobno je tudi v trenerskem poklicu, saj sem imel možnost opazovati njegov vzpon nekaj let pred svojim. V klubu in okolju je oral ledino z načinom dela in razmišljanjem in mi s tem olajšal delo. Tako kot je doma starše navadil na vsega hudega in potem jaz nisem izpadel tako slab.

Ali te kdaj mika, da bi prevzel člansko ekipo, odšel v tujino, si ustvaril trenersko kariero?
Mislim, da ima take ambicije vsak, ki se ukvarja s trenerstvom, in prav je tako. Vendar pa imam sedaj družino, katera je vezana name, tako da sem v drugačni poziciji kot bi bil sicer.
Večkrat pravim, da če bi mi ponudili, da do konca življenja opravljam delo, ki ga opravljam sedaj, ob dostojnem plačilu, s katerim lahko preživim družino, podpišem to pogodbo takoj.
Seveda pa, če se ponudi priložnost, da poizkusim s trenerstvom na višjem nivoju, bom to priložnost poizkušal maksimalno izkoristiti.

Česa po tvojem največ primanjkuje mlajšim generacijam otrok, ki prihajajo? Želje po gibanju in prevzemanje odgovornosti. V širši množici ljudi vlada prepričanje, da je 5x tedensko ukvarjanje s športom po 90 minut ogromno. Hitro smo pozabili na čase, ko so se otroci cel prosti čas gibali, igrali, tekli, plezali, ... Otrok po opravljenem treningu misli, da je naredil vse in vidi samo še kavč in računalnik. Na internetu gleda posnetke, dokumentarce o svojem najljubšem igralcu, presliši pa ključno stvar – koliko časa dnevno so ti igralci preživeli na igrišču. Prevzemanje odgovornosti pa izhaja iz splošne miselnosti naše družbe. Za vsako napako v svojem življenju lahko najdem drugega krivca, ampak na ta način se ne bom ničesar naučil. Starši preberemo dva članka na internetu in kar naenkrat si upamo posegati v strokovnost učiteljev, zdravnikov, trenerjev ... To se prenaša tudi na otroke, saj je za njihovo nesupešnost najlažje okriviti trenerja.

V roke dobiš novo generacijo otrok, kako si postavljaš cilje in kaj so glavne stvari, ki jih na začetku opazuješ?
Stvari, ki jih opazujem so seveda odvisne od starostne kategorije, vendar je na začetku potrebno oceniti nivo tehničnega in taktičnega znanja, ki ga ti otroci imajo. Zanemariti ne smemo tudi nivo telesne pripravljenosti, ki je zelo povezan s prejšnjim dvema.
V klubu imamo postavljene smernice, kaj morajo igralci v določeni kategoriji znati. Moram reči, da kar se tiče tehničnega znanja tukaj razlik med posameznimi generacijami načeloma ni, je pa velika razlika v taktičnem znanju in stopnjah telesnega razvoja.
Na podlagi ocen v vseh 3 segmentih je potrebno postaviti smernice letnega  ali večletnega načrta dela z namenom dosege cilja, da bodo po končanem ciklusu košarkarji pripravljeni na prestop v višjo starostno kategorijo.

Komu boš dal podajo in kaj ga boš vprašal?
Žogo podam v Črnomelj, Milanu Kordiču, ki je bil moj mentor moje prvo leto na kampu KZSja v Postojni. Na tisti teden imam lepe spomine, spomnim pa se kaj mi je rekel ob koncu tedna: ''Pero, tvoj največji problem je, da si prepošten!''
Vprašanje: Braco, spominjam se Črnomaljske generacije fantov 1992, ki je dosegala lepe uspehe v mladinskih kategorijah, sedaj pa nekaj teh fantov igra tudi v članski ekipi. Bili so zelo uspešni kot strelci z razdalje, zanima pa me, kako je kot trener dosegel, da so postali dobri strelci? Je to sreča pri selekciji igralcev, ali je za tem kakšen poseben način dela, prijem, vaje, ...