Skorajda z Madžarske meje, je Šerif med nogami Avstrijcev podal žogo na rep naše prelepe "kokoške" in sicer soimenjaku Primožu Samarju, ter mu postavil provokativno vprašanje: "Glede na to, da prihajaš z Jesenic in vsi vemo kateri šport je tam številka 1, te prosim, da pred vsemi razkriješ, kateri šport ti je bolj pri srcu: košarka ali hokej in zakaj? Pričakujem pošten odgovor?"

Moj prijatelj Šerif, tu ni dileme! Že res, da je na Jesenicah hokej šport številka 1, za mene pa je to košarka. Kot večina Jeseničanov, sem tudi jaz nekaj časa preživel na hokeju, smučal in igral nogomet. Ker pa je bila moja babica učiteljica telovadbe na osnovni šoli Prežihovega Voranca, sem veliko časa preživel na športnem igrišču in v šolski telovadnici. Okoli šole se je ves čas nekaj dogajalo, zato so bila šolska igrišča naš drugi dom. Na košarkarsko tekmo sem prvič prišel v tretjem razredu, bolj po naključju, ko smo s prijatelji

Dotaknimo se kluba v katerem deluješ, kako bi opisal KK Jesenice in njegovo zgodovino?
KK Jesenice je manjši klub, kljub vsemu pa se ponaša z bogato, več kot 60 let dolgo zgodovino, ki je polna vzponov in padcev. Od nekdaj se je v klubu dobro delalo z mladimi, ki pa so kasneje odhajali v druge, večje klube (Božič, Bunderla, Alibegović, Dončić, Kadić – tudi Miha Zupan prihaja iz naše Zgornjesavske doline, Vudričeva, Felčeva, Gričar, Malacko in mnoge druge pri ženskah). Kluba sta bila na začetku združena, redno sta nastopala v prvoligaških in zveznih tekmovanjih. Do ločitve na moški in ženski klub je prišlo po letu 1994 in oba kluba sta krenila svojo pot. Kot zanimivost naj povem, da je sveti rdeči dres leta 1983 nosil tudi za mene najboljši igralec Dražen Petrović.

To je bilo na tekmi, ko je na Jesenicah gostovala takratna članska košarkarska reprezentanca s Kičanovičem, Delibašičem, Dalipagičem, Čosičem, Slavničem in vsemi ostalimi gospodi jugoslovanske košarke. Takrat se je pripravljala na svetovno prvenstvo v Kranjski Gori. Jeseniško ekipo je okrepilo nekaj mladih košarkarjev, med njimi tudi Dražen. Te tekme se bom po vsem lepem zapomnil tudi po košu Kičanovića preko celega igrišča in prepolni dvorani.

Malo klubov se lahko pohvali, da je za njih nastopal Dražen Petrović.

Naša zgodovina beleži kar nekaj takih tekem proti Jugoslovanski reprezentanci, saj se je za velika tekmovanja redno pripravljala v Kranjski Gori.

Kaj pa v letošnji sezoni?
Letos smo z delom v klubu lahko zadovoljni. Imamo zelo zanimive generacije fantov. Najmlajši pionirji U11 so bili v lanski sezoni med boljšimi v Sloveniji, ekipi U15 in U17 nastopata v prvi ligi, mladinci U19 so sezono pričeli v 1.B SKL. Želja je čim več mladim omogočati nastopanje tudi v članski konkurenci. Trenutno članska ekipa nastopa v 3. SKL. Brez dodatne pomoči širše lokalne skupnosti pa za kaj več trenutno nismo sposobni. Ne manjka nam veliko, da bi se nekoč poizkusili tudi v drugi ligi. Upam, da nam to v bližnji prihodnosti tudi uspe. Radi bi, da se fantje, ki so odšli z Jesenic, kdaj vrnejo.

Imate v klubu kakšen poseben dogodek?
Košarkarsko smo dejavni na veliko področjih, vsako leto ob koncu sezone se vse generacije košarkaric in košarkarjev zberejo skupaj na Dnevu jeseniške košarke, kjer je prav lepo videti vse stare prijatelje in prijateljice.

Primož Samar, povej nam kaj o sebi?
Srednja šola na Jesenicah, Univerza za šport v Ljubljani smer košarka.

Za jeseniški košarkarski klub sem nastopal do konca prvega leta kadetske konkurence, ko smo sodelovali na državnem prvenstvu bivše skupne države. Nato v kranjskem Triglavu skupaj z Romanom Horvatom, Gregorjem Fučko, Francijem Šubicem in drugimi sodeloval na državnem in republiškem prvenstvu, se s člansko ekipo Triglava uvrstili v takratno drugo zvezno ligo.

V času študija na Fakulteti za šport v Ljubljani sem igral za Ježico (v polfinalu slovenskega prvenstva po tisti »čudno razveljavljeni« tekmi izgubili proti Domžalskemu Heliosu), po končanem študiju se preselil v Krško in sodeloval pri velikem vzponu Interier Krškega. Po dveh preživetih letih v Krškem, sem se preselil malo bližje domu, v Novo mesto k novomeški Krki. Po petih letih igranja sem se vrnil na Gorenjsko, v Radovljico, ki je takrat nastopala v drugi ligi. Po treh letih je napočil čas za tujino in kar 8 let sem vztrajal v Avstriji.
Košarko sem aktivno igral 31 let, ravno na štirideseti rojstni dan pa sem odigral svojo zadnjo tekmo. V vsem tem času sem treniral pri različnih trenerjih, od katerih sem od vsakega nekaj odnesel. Dobro se spomnim začetkov pri Vitu Vauhniku, Tončku Novaku, Mihi Jelovčanu, Martinu Gorencu, Boštjanu Luštku, Ranku Đuriću, Vojku Herkslu, Slavku Seničarju, Slavku Kovačeviču, Žiki Ljubojeviću, Ivanu Sunari in drugih.

Sodeloval si tudi pri organizaciji Eurobasketa 2013, kako ti je v spominu ostala ta izkušnja?
Zelo lepa izkušnja, ki mi bo v življenju ostala v zelo lepem spominu. Sam sem aktivno sodeloval pri sami izvedbi največjega slovenskega športnega dogodka. Na Jesenicah, kjer je bila ena od predtekmovalnih skupin, sem bil član mestnega organizacijskega odbora, kjer smo pripravljali samo izvedbo tekmovanja. Hkrati sem sodeloval z organizacijskim odborom prvenstva na področju prostovoljstva. Na Jesenicah sem bil vodja vseh prostovoljcev. V ljubljanskih Stožicah na zaključnem delu tekmovanja sem bil zadolžen za usmerjanje na tekme in praznjenje dvorane. V tem času sem spoznal veliko novih prijateljev, vsem bo dogodek ostal v zelo lepem spominu. Mislim, da nobenemu od nas ni bilo žal časa, ki smo ga porabili za pripravo in izvedbo največjega športnega dogodka.

(foto: Blaž Račič/Delo)

Zdi se, da je tvoje življenje polno lepih dogodkov, kateri pa ti je ostal najbolj v spominu?
Nedvomno rojstvo obeh sinov, ki se prav tako ukvarjata s športom – košarko. Veseli me, da veliko časa preživimo skupaj na igrišču. Rad prenašam svoje izkušnje. Velikokrat se doma pogovarjamo o košarki, si skupaj ogledamo kako tekmo in analiziramo posamezne detajle. Zelo radi obiskujemo druge športne prireditve, nogomet, smučarski skoki,… kot Jeseničani pa, če je le čas, ne zamudimo hokejske tekme.
S športom sem povezan celo življenje, v tem času sem doživel veliko lepih stvari in povsod imam veliko dobrih prijateljev.
 

Ob toliko lepega, se zagotovo zgodi tudi kaj smešnega. Kateri smešen dogodek ti je ostal najbolj v spominu?
Vsakega športnika spremlja veliko zanimivih dogodivščin, ki se pripetijo na vsakem koraku. Športniki po naravi niso zamerljivi, zato se po večini smešnih dogodkov radi spominjamo. Nekdo je vedno kriv, okrog katerega kroži šala. Ogromno je smešnih pripetljajev, najbolj pa so mi ostale v spominu prve mladostne zgodbice o Arniju, mopedu in usmerjanju, komolčenju, nevarnosti na stranišču, Đorđeviću in Divcu, Medvedovu,… kjer se bodo akterji teh dogodivščin hitro prepoznali.

Komu predajaš štafeto in kakšno vprašanje mu boš postavil? 
Žogo podajam v center k Janu Bezici, trenerju, ki je aktiven na mnogih košarkarskih področjih. Jana srečujem na različnih športnih področjih preko celega leta. Trener mladih, članski trener, še do nedavnega aktiven igralec, aktiven tudi na drugih področjih in s svojimi Jančami reden gost zaključnih tekmovanj mlajših starostnih kategorij. Še poleti ga srečujem na mednarodni sceni, kjer so nam njegovi »zeleni« vsako leto zagrizen nasprotnik. Na ta dan nam vsako leto prinesejo grmenje in nevihte! Jan, zanima me, česa vsega bi se v življenju ob vseh košarkarskih aktivnostih, ki jih imaš,  še lotil, če bi imel dan 25 ur?