|
Čez celo Slovenijo je poletela žoga Zorana Lazarevskega, ki je s kirurško natančnostjo zadel 33 letnega Primoža Slaviča v Murski Soboti. Zoran je kot prvo vprašanje postavil: »Kdaj bomo v 1.SKL gledali kakšen klub iz Prekmurske regije?« Pa pojdimo nazaj v tvojo preteklost. Zakaj in kdaj si se začel ukvarjati s košarko? |
 |
| bil že v selekciji pionirjev v KK Creativ, kjer sem igral do 18. leta za vse selekcije kluba – tudi člane v takratni tretji ligi. Igralsko kariero sem končal zaradi študija, delne poškodbe kolena in ker v meni niso prepoznali igralskega talenta ;) Igranje košarke me je zelo veselilo že od mladih nog. Sicer je bil pri nas zakon nogomet (NK Mura), ampak mene osebno je košarka privlačila zaradi tega, ker se mi je že kot mlademu igralcu zdela bolj zapletena, kompleksna in za bolj inteligentne ljudi. Sicer pa so vsi ostali itak trenirali nogomet! |
|
 |
Leta 2000, pri svojih 18, si že začel z delom kot trener, kje, kako, zakaj? Pri 18 letih so mi v domačem klubu ponudili vlogo trenerja pri dveh skupinah v košarkarskih šolah. Takoj sem spoznal, da je to delo, katerega si želim opravljati in da to delam z največjim veseljem. Še sreča, da je tistega leta bilo veliko otrok in bolj malo trenerjev in tako se je začela moja trenerska pot. Najprej torej v šolah, nato v klubskih selekcijah. Katere selekcije si treniral? Ti je katera generacija ostala še posebej v spominu? Naslednje leto so mi ponudili delo glavnega trenerja kadetov in sicer igralce letnikov rojstva 1987 in 1988, |
| kateri so bili moja prva selekcija in mi tudi ostali v najlepšem spominu. Najbolj so mi ostali v spominu po zelo trdem in garaškem delu na treningih, kjer so dali res vse od sebe. Trenirali smo pet krat na teden po dve uri, obisk treningov je bil preko 95 %, imel sem 16 zelo dobrih igralcev, ki so se dokazovali iz dneva v dan. Fantje so bili tudi izven igrišč lepo vzgojeni in res sem užival z njimi. Kaj takega je dan danes v našem okolju zelo težko ponovljivo, če ne že neponovljivo. | |
| Na svoji trenerski poti si bil pomočnik Juteršniku, Čuješu, Vugdaliču, Ulagi. Od vsakega si lahko odnesel nekaj. So ti te izkušnje pomagale tudi kasneje? Bi kaj pozitivnega izpostavil? Res sem bil pomočnik veliko trenerjem v svoji trenerski karieri in prav gotovo je to izpililo moj jaz. Nikoli nisem bil posnemovalec enega trenerja, ampak sem od vsakega izluščil nekaj, za kar sem smatral, da mi bo v prihodnje v karieri prišlo prav. Ne pravim, da sem vedno vzel najboljše, ampak takrat sem mislil, da je to prav ta stvar, ki jo potrebujem. In prav to mora biti moto vsakega trenerja, kajti vsak mora stati in zagovarjati tisto kaj počne na določenem kraju in določeno ekipo, ki jo vodi in ne kaj počne recimo Željko s Fenerbahčejem. |
 |
 |
Leta 2011, si za dve sezoni presedlal na ženske članice, kot glavni trener. Verjetno je to zate bil svojevrsten šok? Kako si doživljal to sezono? |
| Sledila je moška članska ekipa Radenska Creativ, kako si se znašel med člani? Kaj so bile največje težave, ki si jih imel? Naslednja tri leta sem preživel kot glavni trener Radenske. Izpolnila se mi je največja želja, saj sem si kot trener vedno želel postati članski trener v domačem klubu. Med člani sem se znašel odlično, saj smo igrali hitro, atraktivno in zelo agresivno, pa tudi precej gledalcev si je ogledalo naše domače tekme. Težav na začetku nisem imel, saj sem si ustvaril solidno avtoriteto kljub moji mladosti in tudi igralci so vedeli kje je meja med »delom« in »zabavo«. V teh treh letih sem se ogromno naučil, tako s košarkarskega, kot tudi iz življenskega vidika in prav ponosen sem na moje delo. Imeli smo tudi precej težav z igralskim kadrom, ampak sedaj ne bi o tem. |
 |
 |
Letos pa U11 v moškem in ženskem klubu. Zdi se, da se je nekaj v tvojem življenju korenito spremenilo? Ne, ne… moje življenje se ni korenito spremenilo. Še vedno hodim v zjutraj službo, popoldan pa grem na treninge oziroma tekme. Letos smo se v klubu na obojestransko željo odločili, da bi nekdo drug prevzel člansko ekipo, sam osebno pa bi prevzel mlajše kategorije igralcev in tako sem pristal pri selekciji U-11. Istočasno pa so me v ženskem klubu prosili za pomoč pri delu z mlajšimi, ker jim primanjkuje trenerskega kadra in tako delujem spet v obeh klubih. Moram povedati, da po dolgem času spet delam z mladimi fanti in dekleti in imam precejšnjo voljo in željo, da dosežemo kak velik rezultat, kajti že en lep čas smo samo povprečni in hočem, da izplovemo ven iz tega povprečja. |
|
Tvoja trenerska pot je bila nekako naravna in priporočljiva. Kaj ti je v teh letih ostalo najbolj v spominu, bi kaj spremenil? Kakšne so bile in kakšne so zdaj tvoje trenerske ambicije? Ne moremo mimo vprašanja, drži se te nadimek ŠERIF, od kje izvira, kakšna je njegova zgodovina? |
 |
| Komu boš podal žogo in kakšno vprašanje mu boš postavil? Nasprotniku med nogami pa bom žogo podal mojemu soimenjaku Primožu Samarju iz Jesenic in ga vprašal naslednje: »Glede na to, da prihajaš iz Jesenic in vsi vemo kateri šport je tam številka 1, te prosim, da pred vsemi razkriješ, kateri šport ti je bolj pri srcu: košarka ali hokej in zakaj? Pričakujem pošten odgovor!« |
 |
