Zoran Martić odličen trener in predavatelj, ki trenutno deluje na Poljskem. Predaval je že na ogromno naših seminarjih in klinikah, lansko poletje je svoje izkušnje delil med trenerje na Taboru KZS. Vrsto njegovih predavanj si lahko ogledate na tej povezavi. Njegovo moštvo zaseda sicer predzadnje mesto v Poljski ligi a je pred sezono znižalo proračun za kar 50%. Zoranova ekipa je tako relativno mlada, tako da se mora pri svojem delu zagotovo tudi posvečati delu z mladimi. Glede na svoje bogate izkušnje in kariero mu to zagotovo ne predstavlja večjih težav. Nas pa zanima kar nekaj stvari, zato smo ga prosili, da si vzame nekaj minut in nam odgovori. Kitajska, Slovenija, Črna Gora, Ciper, Ukrajina, Madžarska, Makedonija, Poljska…

Dolgo popotovanje in na vsako postaji verjetno tako lepi, kot grdi spomini. Če bi moral z enim stavkom opisati doživetje za vsako od držav, kaj bi napisal?

Moja prva služba v tujini je bila Kitajska. Mislim, da sem bil celo prvi tuji trener, ki je delal v kitajski košarki. Šlo je za nekakšno izmenjavo, Slovenija je namreč pobratena (bila, ne vem če je še vedno) s provinco Sichuan (100 mil. prebivalcev). V Slovenijo so prišli trenerji odbojke, namiznega tenisa in gimnastike. Mene pa so poslali, da tri mesece vodim ekipo province Sichuan in inštruiram tamkajšnje trenerje. Definitivno nenavadna izkušnja.
Črna Gora : Mislim, da si jo bom zapomnil po izrednih odnosih z upravo kluba, s katerimi sem ostal prijatelj še danes. Prva asociacija pa bi bila – smeh. Večkrat sem si rekel, da bi lahko napisal knjigo o tistih dveh sezonah v Podgorici, vendar bi mi malokdo verjel, da se je to res dogajalo.
Madžarska : Jezik!!! Sam nisem razumel ničesar, ljudje v klubu niso govorili praktično noben tuji jezik.
Ukrajina: Dolga potovanja z avtobusom po katastrofalnih cestah.
Makedonija: Temperamentni navijači, derbiji z Rabotničkim, polne dvorane in dvojni naslov. In pa seveda dobra hrana, ki so mi jo prijatelji najbolj zavidali.
Poljska je še aktualna, tako da vtisi ne morejo biti popolni.
Slovenija: Ekstremi. Po eni strani sem doživel nekaj najlepših izkušenj, ko sem delal v slovenski košarki,  hkrati pa doživel tudi nekaj najbolj bridkih razočaranj ravno doma.

Izkušnje, ki si jih pridobil skozi leta so verjetno neprecenljive, ko te pokličejo potencialni bodoči delodajalci, kaj so najpomembnejše stvari na katere gledaš?
Izkušnje nas seveda izoblikujejo, ne samo kot trenerja ampak tudi kot človeka. So neprecenljive in hvaležen sem za vse, tudi tiste slabe, ki so mi ravno tako na nek način pomagale. Če se profesionalno ukvarjaš s trenerstvom, so ti seveda finančni pogoji pomembni. Gledaš tudi na okolje kjer boš živel in delal. Hkrati pa seveda iščeš tudi športne izzive. Tako je v teoriji, včasih so možnosti izbire pač manjše in delaš kompromise, glede na to v kakšni situaciji trenutno si.

Prideš v nov klub, ne poznaš nikogar, kako se znajdeš? Kaj so glavne stvari, da si urediš življenje? Ko sem se začel profesionalno ukvarjati s trenerstvom, mi je v enem razgovoru Zmago Sagadin dejal: »Če hočeš biti trener, se moraš najprej vprašati ali si se pripravljen seliti. Če se nisi, potem boš težko v tako majhnem okolju kot je v slovenski košarki, na dolgi rok našel dovolj izzivov in tudi materialne sigurnosti.« Paradoksalno je, da sem to slišal iz Zmaginih ust, ki je morda celo rekorder po delu v enem klubu (mislim, da je v Olimpiji preživel kar 20 let), vendar je to bilo dejstvo s katerim sem se moral že zelo zgodaj sprijazniti. Moram pa priznati, da sem dokaj hitro pri sebi razvil neko sposobnost prilagajanja na nova okolja.

V trenerstvu še vedno uživam in če so pogoji v klubu kolikor toliko urejeni, nimam večjih težav. Tudi z jeziki nimam težav. Bolj ali manj uspešno se sporazumevam v 6-ih jezikih. Še največ težav mi dela poljski jezik, s katerim še nisva na ti. Vendar sem se odločil, da se ga v naj krajšem času naučim vsaj za osnovno komuniciranje.

Potem je tu še nova ekipa, začne se sestavljanje mozaika, kaj je tvoje glavno vodilo pri ustvarjanju kemije med igralci?
Izkušnje so me naučile, da za igralca ne moreš reči, da ga resnično poznaš, dokler nisi imel priložnosti delati z njim. Poleg tega pa se ljudje spreminjamo in različno delujemo v različnih okoljih. Včasih imaš več možnosti odločanja pri sestavljanju ekipe, včasih pač manj. Zamisliš si nek koncept glede na obstoječe stanje in možnosti, ki jih imaš. Potem iščeš profil igralcev (tako osebnostno, kot tudi tehnično), ki naj bolj ustrezajo tvojim željam. Kar se tiče odnosov med igralci ter odnosov med igralci in trenerji, poskušam biti dosleden, profesionalen in pravičen. Hkrati pa seveda realen v svojih pričakovanjih in zahtevah. Pravila, ki jih postaviš tako na igrišču kot izven njega, so lahko najboljša, vendar, če se jih dosledno ne držiš, boš slej kot prej kaznovan s porušenimi odnosi ali slabšimi rezultati. Največkrat z obojim. Na odnose pa seveda vplivajo tudi zunanji faktorji na katere pogosto nimaš vpliva. Kot primer lahko navedem situacijo v klubu, ko so igralci za plačilo dobili čeke, ki so jih potem vnovčili na banki, kjer so igralci in klub imeli odprte račune. Problem je bil, da na klubskem računu ni bilo dovolj sredstev za vse. Tisti, ki so prišli prvi so dobili svoja plačila, drugi pač ne. Lahko si predstavljate, kako je to vplivalo na medsebojne odnose znotraj ekipe.

Mladi igralci veliko napak, starejši igralci včasih zelo nepotrpežljivi. Kako vključiti mladega tako, da ga tudi starejši ustrezno sprejmejo?
Od starejših igralcev pričakuješ izkušnje, znanje in stabilnost. Mladi pa ti morajo v prvi vrsti dati energijo in neobremenjenost. Če tako eni kot drugi razumejo, da se na ta način dopolnjujejo ter učijo drug od drugega, potem večjih težav ni.

V Sloveniji se neprestano srečujemo s težavo, da se mladim v 1. SKL ne da dovolj priložnosti. Kje misliš da je težava? So tudi otroci morda premalo samokritični in delavni ali je to le strah trenerjev?
V 70–ih letih je bilo v Sloveniji v posamični generaciji približno 29.000 otrok. Danes jih je manj kot 20.000. To pomeni, da imamo manj talentov, manjšo konkurenco, da je vedno več otrok razvajenih edincev… Ob dejstvu, da so otroci tudi na splošno manj motivirani za športne aktivnosti, je to verjetno že eden od možnih odgovorov. Drug razlog je vpliv staršev in agentov, ki pogosto niso faktor motivacije, temveč v mladih vidijo možnost zadovoljitve svojih potreb in ambicij. Tretji razlog so klubi, ki pogosto niso dovolj potrpežljivi in pričakujejo rezultate takoj, kar seveda ni vedno mogoče. In ne nazadnje smo tu trenerji, ki se z vsemi temi problemi ne znamo ali ne želimo dovolj odločno spopasti in delujemo po liniji naj manjšega odpora.

Tvoja predavanja so vedno zanimiva, polna anekdot, poleg tega pa tudi zelo poučna. Če bi lahko izbiral sam, katero tema je tista, ki jo najraje predavaš in zakaj? Običajno ti temo predavanja predlagajo organizatorji in ti pač govoriš o svojih izkušnjah, oziroma načinu razmišljanja o konkretni temi. Dejstvo je, da trenerji pogosto pričakujemo (tudi sam sem razmišljal podobno), da bomo na seminarjih dobili neko magično formulo, kako po hitri poti priti do zmag. Prej ko razumeš, da kar je dobro in učinkovito za Željka Obradovića in njegov Panathinaikos (oz. Fenerbahce), ni nujno izvedljivo tudi za tvojo ekipo. Sam najraje predavam o konkretnih problemih, s katerimi se srečujemo trenerji na različnih nivojih. Če je to povezano z delom z mlajšimi igralci , toliko bolje. Katero predavanje, ki si ga poslušal je tebi ostalo najbolj v spominu? Misliš, da slovenski trenerji premalo vlagamo vase in v svoje znanje? V vseh teh letih, od kar se ukvarjam s trenerstvom, sem poslušal veliko bolj ali manj zanimivih predavanj. Velikokrat sem bil pozitivno presenečen nad predavatelji, nekajkrat tudi razočaran. Mislim pa, da mi bo za vedno ostal v spominu prvi trenerski seminar, ki sem se ga udeležil v okviru EP 1989 v Zagrebu. Predavatelji so bili res sami vrhunski trenerji; Aleksander Gomeljski, Jack Ramsey , Jim Harick … Če sem iskren, se večine vsebin predavanj niti ne spominjam več. Sem si pa zapomnil besede Jima Haricka, ki je svoje predavanje zaključil z besedami : »Biti dober trener, od vas predvsem zahteva biti tudi dober in pošten človek. Tudi moji sinovi igrajo košarko. Želim, da ste fair in pravični do njih«.

V svoji trenerski karieri sem naredil marsikatero napako. Ves čas pa se trudim, da igralcem (vsaj zavestno) ne škodim. Morda se niso vedno strinjali z mano, vendar sem delal po naj boljših močeh in danes lahko vsem pogledam v oči.
Verjetno je v Sloveniji veliko trenerjev, ki ogromno časa, energije in sredstev vlaga v sebe in svoje znanje.  Obstajajo pa seveda tudi takšni, ki niso tako zavzeti. Tukaj posploševanje ni možno.

Kakšen je tvoj nasvet vsem trenerjem, ki so na začetku svoje poti?
Trenerski poklic ni samo med in mleko. Vendar če imate košarko radi, če boste pošteni do sebe in svojih igralcev in sodelavcev, potem boste doživeli tudi veliko lepih trenutkov, ki si jih boste zapomnili za vse življenje.